Cehovsko trolanje
Vsake toliko časa opazim na internetih, kako se kakšen community manager, spletni strateg ali kakršenkoli naziv pač že ima, spravi javno kritizirati internetno delo svojih cehovskih kolegov ali na podjetij na sploh. Priložnosti so različne – včasih komu ni všeč katera od objav podjetja, potem kdo krši pogoje uporabe Facebooka, mogoče se je komu zgodila pravopisna napaka na Twitterju itn. Ponavadi so te reakcije impulzivne in imajo močan čustveni naboj ali celo vsebujejo žaljivke. Velikokrat niti ne zaradi osebne prizadetosti ali vpletenosti, ampak zaradi profesionalnega jaz-znam-bolje ega.
Dasiravno je gotovo, da je konstruktivna kritika koristna, imajo te kritike ponavadi popolnoma drugačno dikcijo. Priznajmo si, nad tuji fail se je vedno lahko postaviti; tudi sam priznam, da sem tej skušnjavi že podlegel, a v končni fazi s tem nobenemu ne narediš usluge. Na eni strani vehementno postaviš sebe nad dogajanje in hkrati diskreditiraš samega sebe kot elokventnega komunikatorja in (samooklicanega) strokovnjaka.
Najslabše pri vsem tem je, da tebe ali tvoje podjetje (agencijo) diskreditirano podjetje zelo verjetno ne bo nikoli najelo. Pregovor “Lepa beseda lepo mesto najde.” ni iz trte izvit in attitude, ki ga pokažeš, naredi razliko med strokovnjakom in trolom.
Par stvari, ki jih je vredno premisliti, preden se odločiš trolati:
- Kdo je vpleten v moje trolanje? Predstavljam samo sebe ali podjetje v katerem delam? Če predstavljam podjetje, ali je to v interesu podjetja? Bo šef zadovoljen? Ko ne delaš samo zase, imej v mislih, kakšne posledice bi lahko imelo tvoje dejanje. Glas se širi hitro, kar pride na internete, ostane na internetih.
- Sem jezen, čutim gnev, željo po maščevanju ali željo po zasmehovanju? Vdihni parkrat, se pomiri in premisli.
- Kaj bom s tem rešil? Bom dejansko rešil težavo ali samo potešil svojo željo po trolanju?
- Ali obstaja kontakt odgovornega za “napako”? Napiši mu sporočilo/e-mail. Vprašaj za kontakt ali pusti svojega in reši to privat.



Odgovor je kratek: takrat, ko so temu tudi namenjena; torej osnovna in srednja šola ter faks. Torej približno od 6 od 25. leta. Glava je takrat še prazna in mindset staršev ter posledično otroka je (naj bi bil) usmerjen v njegovo učenje. Nikoli sicer ne vemo vsega in obstaja tudi pojem vseživljensko učenje, a mislim, da bi to moralo biti namenjeno predvsem poglabljanju obstoječih znanj ter spretnosti in ne toliko pridobivanju popolnoma novih. Razlogov zakaj in kako se bomo dotaknili v nadaljevanju. Da ne bo pomote – govorim o učenju znanj in spretnosti, ki jih potrebuješ za opravljanje svojega dela.
Po komentarjih na 
Ničkolikokrat smo že brali, kako je internet, še posebej pa družbeni mediji, idealna platforma za bliskovito širjenje idej. No, v zadnjih dneh pa spremljamo tudi dokaz, kako te internet lahko še hitreje brcne nazaj v glavo, če govoriš neumnosti.
Kadar se pogovarjamo o Facebooku, zelo hitro pridemo do debate o zasebnosti in vedno spreminjajočih se s tem povezanih nastavitvah. Slednje je samoumevno – z razvojem Facebooka in posledičnih spremembah v načinu uporabe na Facebooku temu prilagajajo tudi nastavitve zasebnosti. A vendarle moja teza v tem primeru je, da so vse te nastavitve večinoma nepotrebne in da sta bolj pomembna naša samocenzura in zdrava kmečka pamet pri objavljanju vsebin.