Vsake toliko časa opazim na internetih, kako se kakšen community manager, spletni strateg ali kakršenkoli naziv pač že ima, spravi javno kritizirati internetno delo svojih cehovskih kolegov ali na podjetij na sploh. Priložnosti so različne – včasih komu ni všeč katera od objav podjetja,  potem kdo krši pogoje uporabe Facebooka, mogoče se je komu zgodila pravopisna napaka na Twitterju  itn. Ponavadi so te reakcije impulzivne in imajo močan čustveni naboj ali celo vsebujejo žaljivke. Velikokrat niti ne zaradi osebne prizadetosti ali vpletenosti, ampak zaradi profesionalnega jaz-znam-bolje ega.

Dasiravno je gotovo, da je konstruktivna kritika koristna, imajo te kritike ponavadi popolnoma drugačno dikcijo. Priznajmo si, nad tuji fail se je vedno lahko postaviti; tudi sam priznam, da sem tej skušnjavi že podlegel, a v končni fazi s tem nobenemu ne narediš usluge. Na eni strani vehementno postaviš sebe nad dogajanje in hkrati diskreditiraš samega sebe kot elokventnega komunikatorja in (samooklicanega) strokovnjaka.

Najslabše pri vsem tem je, da tebe ali tvoje podjetje (agencijo) diskreditirano podjetje zelo verjetno ne bo nikoli najelo. Pregovor “Lepa beseda lepo mesto najde.” ni iz trte izvit in attitude, ki ga pokažeš, naredi razliko med strokovnjakom in trolom.

Par stvari, ki jih je vredno premisliti, preden se odločiš trolati:

1. Kdo je vpleten v moje trolanje? Predstavljam samo sebe ali podjetje v katerem delam? Če predstavljam podjetje, ali je to v interesu podjetja? Bo šef zadovoljen? Ko ne delaš samo zase, imej v mislih, kakšne posledice bi lahko imelo tvoje dejanje. Glas se širi hitro, kar pride na internete, ostane na internetih.
2. Sem jezen, čutim gnev, željo po maščevanju ali željo po zasmehovanju? Vdihni parkrat, se pomiri in premisli.
3. Kaj bom s tem rešil? Bom dejansko rešil težavo ali samo potešil svojo željo po trolanju?
4. Ali obstaja kontakt odgovornega za “napako”? Napiši mu sporočilo/e-mail. Vprašaj za kontakt ali pusti svojega in reši to privat.

Zadnje čase v naših logih govor bolj ko ne teče o krizi. Za veliko podjetij so to zelo težki časi in reže se, kjer se da in tu se poleg ostalih postavk znajdejo tudi odpuščanja zaposlenih. Da situacija v Sloveniji  res ni rožnata, kažejo podatki o razmerju med prostimi delovnimi mesti in iskalci zaposlitve na blogu Dataoko.

Vendar pa se je na drugi strani potrebno vprašati tudi, zakaj so ti ljudje bili odpuščeni in kaj bi bilo mogoče storiti, da do tega ne bi prišlo. Kdo je tako nepogrešljiv za podjetje, da lahko ostane in kdo mora iti, koga bi podjetje zelo težko pogrešalo, za koga bi se borilo? Ob  razmišljanju mi je padel na pamet seznam stvari, ki človeka v podjetju naredijo nepogrešljivega:
Preberi objavo do konca ->

Televizija se počasi tako ali drugače seli na računalnike in mobilne naprave tudi pri nas. Telemach je pred kratkim lansiral D3GO, SiOL oz. Telekom Slovenije pa SiOL TViN. Televizijske programe tako lahko gledaš na računalniku in na mobilnih napravah z iOS ali Android operacijskim sistemom. Sliši se super, a za vse tiste, ki si ne želimo imeti televizije doma in ne imeti sklenjenega naročniškega razmerja za televizijo, je to neuporabna storitev, saj jo lahko uporabljajo samo obstoječi naročniki.

Zame kot uporabnika konvergenca storitev določenega ponudnika ne pomeni to, da mi za naročilo samostojne storitve hočejo vsiliti dodatno storitev, ki je ne rabim. Dostop do interenta ni več nekaj ekskluzivnega, medtem ko je pobiranje denarja prek interneta očitno še vedno rocket surgery. Bil bi pripravljen plačati bodisi za SiOL TViN ali D3GO, ampak to sploh ni opcija, ker nisem naročnik enega od televizijskih (ali internetnih v Telemachovem primeru) paketov omenjenih ponudnikov. SiOL mi kot Mobitelovemu uporabniku niti ne ponudi možnosti, da bi plačal za storitev. Hja, če nočete mojega denarja, pa nič.
Preberi objavo do konca ->

Včeraj sem bil na Delovi okrogli mizi na temo Kdo bo služil z internetom. Posnetek okrogle mize najdeš na Delovem Youtube kanalu. Na okrogli mizi so bile omembe vredne tri misli. Mitjevi opazki, ko je komentiral neroden in z oglasi okrašen proces plačevanja naročnine na Piano (kateremu brez pomisleka v trenutni izvedbi napovedujem #epicfail) in dejstvo, da start-upi, ki so pravilno ugotovili uporabnikove potrebe in vse skupaj zapakirali v dobro uporabniško izkušnjo, nimajo težav s preživetjem. Žebljico na glavico pa je zadel Primož, ko je povedal naslov tega zapisa: “Ko ti človek hoče dati svoj denar, ga ne oviraj pri temu.”
Preberi objavo do konca ->

Odgovor je kratek: takrat, ko so temu tudi namenjena; torej osnovna in srednja šola ter faks. Torej približno od 6 od 25. leta. Glava je takrat še prazna in mindset staršev ter posledično otroka je  (naj bi bil) usmerjen v njegovo učenje. Nikoli sicer ne vemo vsega in obstaja tudi pojem vseživljensko učenje, a mislim, da bi to moralo biti namenjeno predvsem poglabljanju obstoječih znanj ter spretnosti in ne toliko pridobivanju popolnoma novih. Razlogov zakaj in kako se bomo dotaknili v nadaljevanju. Da ne bo pomote – govorim o učenju znanj in spretnosti, ki jih potrebuješ za opravljanje svojega dela.

Preberi objavo do konca ->

Po komentarjih na prvi zapis o lekcijah iz biznisa in dodatnem razmisleku sem ugotovil, da  seznam še zdaleč ni zaključen. Zahvaljujem se predvsem Klemnu in Jerci za par dodatnih idej, na katere sta me spomnila in sledijo v nadaljevanju.

Ta dva zapisa pa ne veljata samo za biznis, v bistvu na malo drugačen način veljata tudi za zasebno življenje. Jasno, biznis delajo ljudje in odnosi se gradijo na isti način v obeh sferah.
Preberi objavo do konca ->

Danes sem imel enega tistih prebliskov in sem se vprašal, kaj sem se se v vsem tem času, odkar sem prišel na faks in začel bolj resno delati, sploh naučil. S tem sem mislil predvsem na zakonitosti in nauke biznisa, zaradi katerih v biznisu bodisi zmagaš ali propadeš.

Navsezadnje teče že približno 7. leto nekakšne mešano podjetniško-korporativne scene. Sem firbec, vedno me je zanimalo veliko različnih stvari in sem tako v teh letih zamenjal že kar nekaj projektov in podjetij. Nekaj od teh je bilo #win, spet nekaj #fail. Kaj hočemo, življenje ne pride z navodili.

Skratka – na podlagi povedanega tega lahko strnem nekaj lekcij, ki sem se jih naučil, ko sem plaval in slalomiral po biznisu. 
Preberi objavo do konca ->

Ničkolikokrat smo že brali, kako je internet, še posebej pa družbeni mediji, idealna platforma za bliskovito širjenje idej. No, v zadnjih dneh pa spremljamo tudi dokaz, kako te internet lahko še hitreje brcne nazaj v glavo, če govoriš neumnosti.

SDS si je privoščila sila nespametno potezo, ko so na svoji spletni strani objavili zloglasno besedilo o tem, kako je Janković dobil volitve, s katerim pri najboljši volji ne vem, kaj so poskušali doseči. Pojamrati? Se narediti boge? Kot prvarček z objokanimi očmi s prstom pokazati na suroveža, ki mu je ukradel liziko?

Za začetek je samo besedilo polno neskladij, trditev, ki jih je praktično nemogoče podpreti z oprijemljivimi dokazi in nenazadnje polno tudi slovničnih napak. Skatka – na plano so dali neko skropucalo, ki je bilo v eni izmed mnogih šal ocenjeno z -2, pa še to zgolj za trud. Predvsem pa to ne pritiče stranki, ki ima idejo, da bi vodila državo.

In še najbolj pomembno: stranka SDS,  newsflash za vas: ljudi na internetima nisu glupi. 
Preberi objavo do konca ->

Bodo družbeni mediji izpodrinili televizijo? Bo televizija prevladala? Ali pa gredo lahko televizija in družbeni mediji z roko v roki? Če vprašaš mene, izberem slednjo možnost. Mislim, da je z družbenimi mediji televizija dobila zelo dobrega asistenta. Prav priročno za ta zapis je Robert Scoble napisal super blog post o tem, kako Zuckerberg v bistvu gradi novo medijsko podjetje.

Sem zvest gledalec serije The Big Bang Theory. Po nekaj minutah prvega dela nove sezone se na zaslonu pojavi majhno okence, ki pravi, da eden od igralcev (Kunal Nayyar - Raj Koothrapali) tvita. Kaj naredim? Ustavim predvajanje, grem na njegov Twitter profil in stisnem follow gumb preprosto zato, ker mi je zabaven in me zanima, kaj ima povedati. S tem ko so ustvarjalci serije ustvarili tako močno blagovno znamko v povezavi s serijo, lahko sedaj serijo promovirajo tudi prek Twitter profilov igralcev in s tem pridobivajo zvesto publiko.

 Kako lahko družbeni mediji pomagajo televiziji? 
Preberi objavo do konca ->

Kadar se pogovarjamo o Facebooku, zelo hitro pridemo do debate o zasebnosti in vedno spreminjajočih se s tem povezanih nastavitvah. Slednje je samoumevno – z razvojem Facebooka in posledičnih spremembah v načinu uporabe na Facebooku temu prilagajajo tudi nastavitve zasebnosti. A vendarle moja teza v tem primeru je, da so vse te nastavitve večinoma nepotrebne in da sta bolj pomembna naša samocenzura in zdrava kmečka pamet  pri objavljanju vsebin.

V nadaljevanju bolj podrobno opisujem nekaj glavnih napotkov, ki se jih je priporočljivo držati, a splošno pravilo je, da na družbenih medijih oz. v tem primeru – Facebooku – ne objavljaš ničesar, kar si ne bi natisnil na majico in z njo hodil okoli.
Preberi objavo do konca ->