Nič pretresljivega v bistvu. Flickr je že lep čas na sceni, sam pa ga nisem uporabljal, ker nekako nisem imel neke blazne potrebe po tem. Če sem hotel objaviti kakšno fotografijo na webu, sem za to imel Facebook. Danes pa sem kupil nov telefon (Nokia E71 <3), ki ima integrirano nalaganje fotografij na Flickr in jih potem takisto preprosto denimo tudi objaviš na Facebooku. Zahvaljujoč Zemanti lahko potem te fotografije še enkrat povsem preprosto objavim tudi na blogu.

Lekcija: če hočete, da ljudje uporabljajo vaše izdelke, storitve, to naredite tako, da bo to preprosto / lahko / priročno. Zdrava kmečka pamet dela čudeže.

Image by Minorswings via Flickr

Dve marketinški lekciji za danes, ki znata biti dokaj komplementarni med seboj.

1. Bodi tam, kjer je konkurenca

Ne želim se sicer spuščati v predvolilni boj, to je zgolj primer, kadar neposredno tekmujete s konkurenco, bodite tam, kjer je ona in jo tam poskušajte prehiteti. In tam upoštevajte drugo lekcijo.

2. Bodi drugačen oz. kradi in ne kopiraj

Da, popolnoma druga panoga, ampak ko sem šel mimo, sem mislil, da tu prodajajo HP računalnike. Človek je zmeden, prepoznavnost blagovne znamke na psu. Razlika med krajo in kopiranjem pa je ta, da pri kraji ideje to aplicirate na svoj izdelek/storitev tako, da jo prilagodite na način, ki ne spominja na že realizirano idejo in izgleda tako, kot da bi se jo spomnili sami.

Včasih, ko se ozrem nazaj, na svojih 16 let (whoa…) izobraževanja, ugotavljam, da mi je to sicer dalo kar nekaj znanja. Lahko bi mi ga še veliko več, če bi bil malce drugače nastavljen in če bi me znal bolje motivirati, da bi v njem videl več vrednosti in se bolj potrudil… Upam, da bo šlo slovenskemu izobraževalnemu sistemu kdaj na bolje, čeprav je trenuten trend daleč od tega.

Vseeno pa mi je dal sistem in njegovi akterji par dokaj pomembnih življenjskih lekcij in spretnosti, ki so mogoče vredne še več kot samo znanje, ki sem se ga naučil iz knjig.

“Verjamem, ko vidim”

Te besede sem slišal nekje sredi osnovne šole, izrekla pa jih je Milena Kvaternik, tršica slovenščine. Imela je tak zanimiv sistem - dve pozabljeni domači nalogi in hopla, šus v redovalnico. Kar je pomenilo, da sploh ni imela tiste majhne redovalnice (kamor so sicer tršice zapisovale pluse, minuse in krogce in potem v glavno redovalnico dajale “velike” ocene), pri njej so bile vse ocene “velike”. Tako je pri domačih nalogah za prvi minus potegnila črtico poševno navzgor in za drugi dol in je ratala lepa 1:) Tako je bila potem vedno panika, če je kdo pozabil nalogo in si je nato zmislil nešteto razlogov, zakaj mu pač ni uspelo naloge narediti. Ona pa je samo skomignila z rameni in odvrnila: “Verjamem, ko vidim“.

Lesson learned: zgodba o nejevernem Tomažu je v resničnem življenju dokaj uporabna, ko ti kdo hoče kaj prodat brez da bi imel kaj pokazati.

Copywriting, nakladanje ali “How to bullshit your way through college”

Veliko smo pisali. Veliko je bilo seminarskih, eseje, spisov, veliko je bilo neke olikane komunikacije s profesorji po mailih. Posebno ponosen sem na svoje kratke zgodbice oz. spise v osnovni šoli, od katerih je ena celo dobila nagrado v reviji Kekec, in sicer sem bil kot avtor izbran za lažnivca meseca, za nagrado pa sem dobil knjigo o slovenskih planinah. Phew. Laž se dejansko ne izplača vedno.

Srednja šola je prinesla malce bolj zagonetne čase v mojem pisanju, še posebej pri angleščini in slavnih essayjih gospe Petričičeve, pri katerih sem se ji za popolnoma nesmiselne naslove (like: How would we live in a technologically advanced world…wtf…) maščeval z enako nesmiselno vsebino. Iz tu izhaja meni njena najljubša izjava vseh časov: “Anej, your ideas are just too deep to be understood by the general public” Well, thank you, mem, I appreciate it.

Posebej velik vpliv na pisanje pa je imela oz. ima EF. Tu so bile številne seminarske, predvsem je bilo veliko prilaganja vsebin, npr. virov seminarskih nalog. Ker sem bil vedno temeljit pri temu in pazil, da me ne bi “dobili”, je to v končni fazi pomenilo, da sem se naučil v dokaj kratkem času prilagoditi kul vsebine do neprepoznavnosti avtorja. To še sedaj s pridom uporabljam, ko je potrebno kake vsebine povzeti, malce obrniti ali kako drugače “prilagoditi”. Produktivnost je večja in rezultat boljši.

Včasih je bilo tudi potrebno iz principa napisati veliko besedila. Npr. izpit pri Gospodarskem pravu ali pa pri International economics (še veliko bi se jih našlo, a ta dva izstopata). Saj, učil sem se, a izkušnje prejšnjih generacij so narekovale, da je potrebno popisati celo polo, ki jo dobiš, tudi če nimaš kaj napisati. Včasih pa me je doletelo tudi kakšno vprašanje na izpitu, ko preprosto nisem vedel odgovora iz glave, nekaj pa se mi je vseeno svetlikalo, ali pa mi je kdo kaj prišepnil. Tako sem bil na podlagi par ključnih besed hitro sposoben zgenerirati precejšnje količne besedila, ki sicer niso pomenile popolnoma nič, a glede na rezultate izpitov, so bile res odlične.

Izvedba predstavitev

Vsaka seminarska je ponavadi imela še predstavitev. Tako smo dolge ure časa izgubljali ob poslušanju dolgočasnih predstavitev in epileptičnih powerpointih. Kakor sem se ob tem dolgočasil, pa sem na srečo znal iz tega tudi nekaj potegniti. Začel sem delati malce bolj privlačne powepoint designe, pri govornem delu prestavitve pa sem poskuil biti kratek in jedrnat.

Ta skill je zlata vreden, saj je uporaben v poslovnem svetu do konca kariere. Folk, hvala za dolgčas, koristil mi je.

Justfuckinggoogleit.com

Človek se (če se hoče) dejansko nauči uporabljati Google. Google, before you ask. Google is your friend. Če upoštevaš dejstvo, da je na svetu gotovo nekdo, ki razmišlja podobno, kakor ti, je tudi gotovo že nekdo imel določen problem. Ali še bolje, gotovo je nekje nekaj napisano ali dokumentirano. In Google ve, kje to je. Ljudje, ne sprašujte neumnosti, ampak vtipkajte tisto, kar vas zanima, v Google. On ve.

Bodi tiho, takrat ko je treba

Sicer sem človek, ki redko drži jezik za zobmi. V tem primeru sem se res težko zadržal, ker sem vedel, sem imel prav, a sem dovolj hitro videl, da bom manj energije porabil za to, če bom “naredil”  tako, kot je hotel asistent. In sem. Pa je bil srečen. Mislim, da obstaja tudi nek samurajski ali judoistčni rek, ki pravi nekako v stilu, da so zmagovalci tisti, ki se znajo včasih prihuliti ali utihniti in potem udariti ali pa narediti stvar po tihem po svoje.

Če se še kaj spomnim, dopolnim.

Včeraj je v sicer zelo prijetni debati bil govor tudi o dokaj pereči temi, in sicer zasebnosti na spletu. Dejstvo je, da sodobne spletne tehnologije omogočajo marsikaj, med drugim tudi dokaj preprosto sledenje obnašanja uporabnikov na spletu. Velika večina tega sledenja ima cilj pridobiti podatke o uporabnikih in jih nato uporabiti za oglaševanje ali prodajo.

Economist na to temo v članku Not necessarily a bad idea izpostavlja predvsem dve podjetji, Phorm in NebuAd, ki sta ponudnikom dostopa do interneta (ISP) pomagali do prestrezanja in analize celotnga prometa, ki so ga ustvarili njihovi uporabniki. Podjetji sta nato to uporabili za serviranje relevantnih oglasov, ISPji pa so, vsi veseli, ker so dobili provizijo od vsakega klika na oglas, uporabnikom to sporočili zgolj s par vrsticami v pogojih poslovanja (in upali, da jih tako ali tako nobeden ne bo prebral).

Nadzor

Tu je skrb vzbujajoče predvsem to, da se ljudje v povprečju počasi privadijo na nove tehnologije, paradigme in vse, kar je pač novega. To v končni fazi pomeni, da se tudi sam nadzor in regulacija takih mahinacij zelo počasi prilagaja (glede na to, da v državnih organih, ki ta nadzor tudi vršijo, sedijo v povprečju prav tako povprečni ljudje). Pa tudi sicer so tu mnenja zelo deljena.

Dajte mi to, kar me zanima

Kakor je po eni strani ideja o ciljanju in sledenju uporabnikov glede na njihovo početje na spletu dobra in plemenita v smislu, da jim podjetja poskušajo prodati samo izdelke in storitve, ki jih dejansko zanimajo, pa jo po drugi strani uničujejo pacienti, ki to zlorabljajo. Kratek citat iz zgoraj omenjenega članka:

Attempts to sneak in behavioural-targeting systems through the back door could give a promising idea a bad name. Done properly, behavioural targeting promises to make advertising more relevant for consumers, to increase conversion rates for advertisers and to make online publishers’ advertising slots more valuable (since even slots on obscure web pages can have relevant ads placed in them).

Kakor sem že v enem prejšnjih zapisov omenil, da je ciljanje uporabnikov, ki jih produkt/storitev ne zanima, neučinkovito, ta zadeva prinaša oglaševalcem predvem večje stopnje konverzije in posledično večjo prodajo. Uporabnik je v tem primeru še vedno zasut z obilico nekih sporočil in informacij, a s to razliko, da so te informacije zanj relevantne. Kar je ok. Na ta način se lahko uporabniku ponudi nekaj, kar rabi, kar mu je všeč, pa prej niti ni vedel, kje se to dobi.

Pacienti

Dejstvo je, da bolj, ko so tehnologije nove in napredne, bolj vsestranske so. Kar v končni fazi pomeni, da se nek tip funkcionalnosti da uporabiti na povsem drugačen način. Na žalost se povsod najdejo pacienti, ki so na svetu pač zaradi tega, da grenijo življenje drugim in da stvari, ki so načeloma dobre (npr. jedrska energija), uporabijo v popolnoma izkrivljene namene. In to se bo dogajalo vedno in povsod. Vprašanje tu je samo, kako te paciente izolirati.

Bodite pošteni do mene in vse bo ok

Predvsem pa je na velikih playerjih, ki imajo največjo moč in vpliv na percepcijo ljudi do stvari, ki krojijo njihova življenja, da igrajo pošteno in so odprti do svojih uporabnikov in jim dopuščajo svobodo. Amazon, ki ima sicer izvrstno izdelan sistem za priporočanje, denimo omogoča svojim uporabnikom, da izberejo možnost, da se njihova zgodovina na strani ne shranjuje.

Po načelih premission marketinga pa nekako prevladuje mnenje, da naj bi bili taki sistemi zasnovani raje po načelu opt in…

Opt in: the option giving consumer complete control over the collection and dissemination of his/her personal information. …
Vir: klik

…kot opt out.

Opt out: the option whereby consumer must actively chose to prevent Personally Identifiable Information from being used by a particular Web site or shared …
Vir: klik

Uporabniki naj bi tako z veseljem izbrali možnost, da nekdo zbira podatke o njihovem obnašanju na spletu, če bodo za to recimo dobili popust. Pomembno je samo, da so podjetja poštena in da ne zlorabijo zaupanja. V tem primeru se bo zgodilo dvoje:

• uničili in uporabnikom priskutili bodo zadevo, ki je sicer dobra in koristna
• izgubili bodo uporabnike, saj bodo ti šli tja, kjer se bodo počutili varnejše

A se gremo pogajat?

Pameten koncept, ki ga navaja članek v Economistu, je da v zameno za to, da daš nekomu svoje osebne podatke, za to tudi nekaj dobiš. Tako naj bodo podjetja, ki se grejo ciljanje uporabnikov glede na njihovo obnašanje, odprte do njih in jim vedno ponudijo nekaj v zameno.

“It’s mine—you can’t have it,” says Sir Tim Berners-Lee, the inventor of the web, of such information. “If you want to use it for something, then you have to negotiate with me.”

Lep in osnoven primer je denimo Googlov Gmail, kjer ti na podlagi ključnih besed v tvojih e-mailih servirajo relevantne oglase, v zameno pa dobiš zastonj e-mail račun z ogromno prostora. In navkljub temu, da Google “vidi” maile uporabnikov, ga večina vseeno uporabla. Sicer se na trenutke pojavlja mrmranje, da to pa ni v redu, ampak zaradi dejstva, da uporabnik dobi zastonj izvrsten webmail račun in da te informacije ne uhajajo ven (tretjim stranem), uporabniki to z veseljem uporabljajo. Gre za vrednost, ki jo ponudiš uporabniku in za zaupanje, ki ga ustvariš.

Zasebnost je - utvara

Spet po drugi strani pa se je potrebno zavedati, da je zasebnost utvara, kakor pravi Seth Godin v svojem prispevku na temo Web4:

This stuff creeps some people out. The thing is, privacy is an illusion. You think you have privacy, but the video surveillance firms and your credit card company disagree. If we’re already on camera, we might as well get some benefits from it. If we choose.

Seveda pa imajo tu dejansko vso besedo in nadzor uporabniki, le da se tega ne zavedajo. Če nečesa nobeden ne uporablja, kako naj potem obstaja?