Ko na trg lansiraš nov produkt ali storitev, se srečaš z malim morjem odločitev, ki jih moraš sprejeti, da bi to,  s čimer se bodeš ukvarjati, zaživelo. Eni sicer stavijo na princip screw it let’s do it in ustrelijo prvo možno različico, ki se jim porodi v glavi. Obstaja pa seveda še druga, bolj zanesljiva možnost, in sicer testiranje, testiranje, testiranje.

Največja težava pri ustvarjanju novih produktov in storitev je namreč ravno v tem, da si sam kot kreator v bistvu power user. Produkt/storitev znaš na eni strani uporabljati tako, kot je temu namenjen in na drugi ga seveda poznaš v najmanjše možne podrobnosti (hopefully). Tako, kot ga večina uporabnikov ne bo nikoli. Ravno zato je tu najbolj od vsega pomembno to, kako dobro poznaš svoje kupce. Vsaka odločitev brez teh podatkov, je kot strel z mitraljezom, ko pritisneš na petelina in upaš, da boš kaj zadel.

In seveda, svoj produkt/storitev imaš rad, kar ti še dodatno zamegli presojo o tem, kaj bo učinkovalo in kaj ne, ker se ti preprosto zdi, da je to, kar počneš, najboljše na svetu. Prav je tako in hočeš, da bodo tako mislili tudi tvoji kupci. Vendar pa moraš produkt/storitev prilagoditi njim.

Vsako menje oz. kasnejša odločitev je seveda povsem subjektivna. Stopnjo subjetkvnosti zmanjšuješ s tem, da vprašaš čimveč ljudi in potem na podlagi tega sprejmeš odločitev, v katero smer boš šel in ki bo imela večjo stopnjo verjetnosti za uspeh. Z drugimi besedami, dobiš vzorec s svojimi lastnostmi, ki je statistično značilen in tako predstavlja reprezentativen del populacije. Lahko pa samo pripraviš več različic, glede na možne odločitve in jih testiraš na malih skupinah ljudi. V glavnem, metod je precej, potrebno je samo uporabiti še malce kreativnosti in (ja, ni druge) si umazati roke. Na podlagi teh rezultatov nato dobiš trdne temelje za sprejem odločitve.

Nenazadnje pa je pri slednji metodi potrebno paziti, da v skrajnem primeru ne pride do analysis paralysis, ko predolgo testiraš in ugotavljaš, kaj pa kako in pri tem zanemariš naslednji bistven del posla - (the right) time to market. O tem več v bližnji prihodnosti.

Igor Akrapovič je primer podjetnika, ki je svoj posel zgradil iz svojega hobija oz. strasti do motociklov. Veliko pa mu je pomagal tudi oče kot vzgled vtrajnega in predanega podjetnika.

Tveganje dojema kot nekaj, kar je potrebno narediti, še vedno pa zraven ohraniti trezno glavo in samo tveganje prilagoditi okoliščinam.

Meni, da pri razvoju v velikih podjetjih, kot je Kawasaki, ne dopuščajo veliko napak in sam produkt (izpuh) mora biti zelo hitro narejen, medtem ko v Akrapoviču pa lahko eksperimentirajo, ker je to njihov core business. Njihove ostale stranke pa lahko kupujejo enake izpuhe, kot se uporabljajo na najboljših motociklih.
Den ganzen Beitrag lesen…