Gmail in Outlook sta ta čas verjetno najbolj uporabljeni aplikaciji za e-pošto, vendar obema kaj manjka ali pa so nenazadnje njune koristne funkcionalnosti nekako skrite manj naprednim uporabnikom. To je privedlo do razvoja dodatkov oz. zunanjih aplikacij za bolj učinkovito upravljanje z e-pošto. V nadaljevanju predstavljam trenutno dve najbolj kul zadevi za upravljanje z Gmail in Outlook inboxom, ter prilagam nekaj dodatnih koristnih povezav.

Preberi objavo do konca…

Microsoft Innovation Center, Tovarna podjemov in Klub Poslovnih angelov Slovenije skupaj organizirajo projekt Itime, podjetniški pospeševalnik. Na kratko povedano, to je boost, raketno gorivo za vaš potencialni podjetniški projekt.

Podjetniški pospeševalnik je namenjen start-up podjetjem, ki imajo inovativno podjetniško idejo s širšega področja informatike v okviru dejavnosti TIME (Telekomunikacije, Internet, Mediji, Entertainment) in ki želijo to idejo nadgraditi s pomočjo nasvetov in idej uspešnih posameznikov iz omenjenih panog, prejeti investicijo poslovnih angelov ter vzpostaviti povezavo s strateškim partnerjem. 

Projekt je odlična ideja, saj poleg samih sredstev, ki jih poslovni angeli investirajo v projekt, podjetniki dobijo tudi odlične poslovne partnerje, ki jim svetujejo in pomagajo, da bo podjetniška ideja zaživela in postala dobičkonosna. Predvsem je pa tu pomembno, da gre za good guyse; poslovni angeli so ljudje, ki so v svojem življenju že veliko naredili in investiranje v mlade podjetnike jim po eni strani seveda predstavlja zgolj novo obliko posla, po drugi strani pa s svojimi izkušnjami, znanjem in networkom predstavljajo super poslovne partnerje.

Sam projekt pa ni samo investicija, pač pa intenzivni trening oblikovanja dobre poslovne ideje, priprave ustrezne dokumentacije za investitorje in predvsem prenos znanja na podjetnike. Nenazadnje pa je projekt odlična priložnos za prvi PR oz. medijsko odmevnost.

Kaj torej ponujajo:

• Intenzivni »podjetniški vikend paket« z mentorskim programom, ki bo vključeval tako delo na področju razvoje ideje, koncepta, uporabe tehnologij, kot tudi na področju komercializacije in monetizacije.
• Dodatno individualno svetovanje z izbranimi mentorji.
• Pomoč pri pripravi celotne investicijske dokumentacije za investitorje in strateške partnerje.
• Aktivni trening za pripravo predstavitve pred poslovnimi angeli in šolo retorike.
• Možnost povezovanja s strateškimi partnerji iz panog TIME.
• Večjo medijsko odmevnost.
• Potegovanje za realno investicijo izbranih poslovnih angelov, ki bodo pripravljeni ponuditi 100.000 EUR za 15% do 20% solastništvo v podjetju.

Poglejte si še ta video, kjer organizatorji zelo dobro predstavijo projekt. Sicer pa je ultimativni vir za vse dodatne informacije spletna stran Itime.

Dear reader,

whatever may be your path, just follow it. Keep it. Trust your guts.

Wherever may be your space under the sun, I wish you find it (if you haven’t already).

You can do whatever you wish to. Cuz you rock.

Merry Christmas and happy new year. Respect.

Včasih, ko se ozrem nazaj, na svojih 16 let (whoa…) izobraževanja, ugotavljam, da mi je to sicer dalo kar nekaj znanja. Lahko bi mi ga še veliko več, če bi bil malce drugače nastavljen in če bi me znal bolje motivirati, da bi v njem videl več vrednosti in se bolj potrudil… Upam, da bo šlo slovenskemu izobraževalnemu sistemu kdaj na bolje, čeprav je trenuten trend daleč od tega.

Vseeno pa mi je dal sistem in njegovi akterji par dokaj pomembnih življenjskih lekcij in spretnosti, ki so mogoče vredne še več kot samo znanje, ki sem se ga naučil iz knjig.

“Verjamem, ko vidim”

Te besede sem slišal nekje sredi osnovne šole, izrekla pa jih je Milena Kvaternik, tršica slovenščine. Imela je tak zanimiv sistem – dve pozabljeni domači nalogi in hopla, šus v redovalnico. Kar je pomenilo, da sploh ni imela tiste majhne redovalnice (kamor so sicer tršice zapisovale pluse, minuse in krogce in potem v glavno redovalnico dajale “velike” ocene), pri njej so bile vse ocene “velike”. Tako je pri domačih nalogah za prvi minus potegnila črtico poševno navzgor in za drugi dol in je ratala lepa 1:) Tako je bila potem vedno panika, če je kdo pozabil nalogo in si je nato zmislil nešteto razlogov, zakaj mu pač ni uspelo naloge narediti. Ona pa je samo skomignila z rameni in odvrnila: “Verjamem, ko vidim“.

Lesson learned: zgodba o nejevernem Tomažu je v resničnem življenju dokaj uporabna, ko ti kdo hoče kaj prodat brez da bi imel kaj pokazati.

Copywriting, nakladanje ali “How to bullshit your way through college”

Veliko smo pisali. Veliko je bilo seminarskih, eseje, spisov, veliko je bilo neke olikane komunikacije s profesorji po mailih. Posebno ponosen sem na svoje kratke zgodbice oz. spise v osnovni šoli, od katerih je ena celo dobila nagrado v reviji Kekec, in sicer sem bil kot avtor izbran za lažnivca meseca, za nagrado pa sem dobil knjigo o slovenskih planinah. Phew. Laž se dejansko ne izplača vedno.

Srednja šola je prinesla malce bolj zagonetne čase v mojem pisanju, še posebej pri angleščini in slavnih essayjih gospe Petričičeve, pri katerih sem se ji za popolnoma nesmiselne naslove (like: How would we live in a technologically advanced world…wtf…) maščeval z enako nesmiselno vsebino. Iz tu izhaja meni njena najljubša izjava vseh časov: “Anej, your ideas are just too deep to be understood by the general public” Well, thank you, mem, I appreciate it.

Posebej velik vpliv na pisanje pa je imela oz. ima EF. Tu so bile številne seminarske, predvsem je bilo veliko prilaganja vsebin, npr. virov seminarskih nalog. Ker sem bil vedno temeljit pri temu in pazil, da me ne bi “dobili”, je to v končni fazi pomenilo, da sem se naučil v dokaj kratkem času prilagoditi kul vsebine do neprepoznavnosti avtorja. To še sedaj s pridom uporabljam, ko je potrebno kake vsebine povzeti, malce obrniti ali kako drugače “prilagoditi”. Produktivnost je večja in rezultat boljši.

Včasih je bilo tudi potrebno iz principa napisati veliko besedila. Npr. izpit pri Gospodarskem pravu ali pa pri International economics (še veliko bi se jih našlo, a ta dva izstopata). Saj, učil sem se, a izkušnje prejšnjih generacij so narekovale, da je potrebno popisati celo polo, ki jo dobiš, tudi če nimaš kaj napisati. Včasih pa me je doletelo tudi kakšno vprašanje na izpitu, ko preprosto nisem vedel odgovora iz glave, nekaj pa se mi je vseeno svetlikalo, ali pa mi je kdo kaj prišepnil. Tako sem bil na podlagi par ključnih besed hitro sposoben zgenerirati precejšnje količne besedila, ki sicer niso pomenile popolnoma nič, a glede na rezultate izpitov, so bile res odlične.

Izvedba predstavitev

Vsaka seminarska je ponavadi imela še predstavitev. Tako smo dolge ure časa izgubljali ob poslušanju dolgočasnih predstavitev in epileptičnih powerpointih. Kakor sem se ob tem dolgočasil, pa sem na srečo znal iz tega tudi nekaj potegniti. Začel sem delati malce bolj privlačne powepoint designe, pri govornem delu prestavitve pa sem poskuil biti kratek in jedrnat.

Ta skill je zlata vreden, saj je uporaben v poslovnem svetu do konca kariere. Folk, hvala za dolgčas, koristil mi je.

Justfuckinggoogleit.com

Človek se (če se hoče) dejansko nauči uporabljati Google. Google, before you ask. Google is your friend. Če upoštevaš dejstvo, da je na svetu gotovo nekdo, ki razmišlja podobno, kakor ti, je tudi gotovo že nekdo imel določen problem. Ali še bolje, gotovo je nekje nekaj napisano ali dokumentirano. In Google ve, kje to je. Ljudje, ne sprašujte neumnosti, ampak vtipkajte tisto, kar vas zanima, v Google. On ve.

Bodi tiho, takrat ko je treba

Sicer sem človek, ki redko drži jezik za zobmi. V tem primeru sem se res težko zadržal, ker sem vedel, sem imel prav, a sem dovolj hitro videl, da bom manj energije porabil za to, če bom “naredil”  tako, kot je hotel asistent. In sem. Pa je bil srečen. Mislim, da obstaja tudi nek samurajski ali judoistčni rek, ki pravi nekako v stilu, da so zmagovalci tisti, ki se znajo včasih prihuliti ali utihniti in potem udariti ali pa narediti stvar po tihem po svoje.

Če se še kaj spomnim, dopolnim.

V zadnjem času sem naletel na kar nekaj priložnosti, ki pošiljajo sporočilo: ne čakaj, ampak naredi zdaj. Veliko ljudi namreč upa na to, da se bo nekaj v življenju enkrat končalo oz. zaključilo. Na primer: “Če bom delal 20 let dovolj, potem bom lahko počival do konca življenja” ali “Moja ženska me bo enkrat razumela in se ne bo več pritoževala” (ta mi je še posebej všeč) ali “To delam zato, da bom enkrat lahko delal nekaj, kar me res veseli”. Ok, ampak zakaj tega že zdaj ne delaš, kaj ti to preprečuje? Steve Pavlina to zelo lepo ubesedi:

The difference, in my opinion, is that those who successfully transition see themselves as more than capable of overcoming the obstacles in their path. Their internal resources like focus, desire, and self-discipline compensate for their lack of external resources. If they need more money than they have, they find other ways to get what they need. If their families don’t support them, they say, “Too bad, I’m doing this with or without your help.” If they have to take a pay cut, they find a way to live more cheaply and eat lots of rice.

David Deida v The way of superior man doda:

It’s never going to be over, so stop waiting for the good stuff. As of now, spend a minimum of one hour a day doing whatever you are waiting to do until your finances are more secure, or until the children have grown and left home, or until you have finished your obligations and you feel free to do what you really want to do. Don’t wait any longer. Don’t believe in the myth of “one day when everything will be different. Do what you love to do, what you are waiting to do, what you ye been born to do, now.

Ponavadi pa večina dela napako, ko misli, da se bo enkrat pač nekaj res korenito spremenilo. Čaka Godota. Sploh pa se nič ne bo spremenilo samo od sebe. Kolikor časa že življenje traja, je izziv, da se borimo, igramo in živimo za trenutek. Ali kakor je bilo rečeno v risanki Kung Fu Panda (go see it!) (vir: IMDB):

Oogway: Yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.

Nikoli ne bo nečesa, kar nam ni všeč, kar tako konec, zato nehajmo čakati, na nek trenutek, da bo vse drugače samo od sebe. Tudi 1.1. se večinoma ljudje, namesto v nov začetek z vsemi obljubami za novo leto, zbudijo z glavobolom in polnim ter z od preveč hrane in pijače razbolenim želodcem. Super začetek novega leta. Letos smo šli 1.1. smučat, prazen in sončen Krvavec je bil super in leto 2008 se je dobro začelo. Anyway.

Če hočeš nekaj, naredi to takoj, prevzemi nadzor. Kdor se zadnji smeje, je počasen. Izvrsten primer je bil v filmu Wanted. Za vse, ki ga niste gledali, gre za film o Wesleyju Gibsonu, računovodji, ki je zabubljen v svojo kocko, kjer dela, punca ga vara s prijateljem. Ne ravno neko bajno, pač pa zelo povprečno življenje. Zveni znano? Nato ga nategne še vodja Bratovščine, skupine morilcev z opranimi možgani, da ubije svojega očeta, ki je bratovščino zapustil… V glavnem, go see the movie. Wesley, ki je na koncu postavil stvari na svoje mesto, pravi (Vir: IMDB):

Wesley: [narrating] Six weeks ago I was ordinary and pathetic, just like you. Who am I now? Account manager? Assassin? Just another tool who was mind-fucked into killing his father. I am all of these. I am none of these. Who am I now? This is not me fulfilling my destiny. This is not me following in my father’s footsteps. This is definitely not me saving the world.
Sloan: Still trying to figure out who you are?
Wesley: [narrating] This is not me… this is just a motherfucking decoy.
Sloan: [guy in cubicle turns and looks down; Sloan, realizing his error, looks down to an X made of post-it notes on the floor] Oh, fuck.
Wesley: [narrating] This *is* me taking control; from Sloan, from the fraternity, from Janice, billing reports, ergonomic keyboards, from cheating girlfriends and sack of shit best friends. This is me taking back control of my life.

Bang.

Wesley: [to audience] What the fuck have you done lately?

Po moje se je smiselno kar vsak dan vprašati: what the fuck have I done lately?

1235.75 EUR :) Ta odgovor in še odgovore na vsa druga vprašanja, povezana z vašim novim ali starim avtom, dobite v avtocenter.si katalogu. Katalog je sicer še vedno v razvoju in nove vsebine in orodja se še vedno pospešeno dodajajo, kljub temu pa je že v tem trenutku to eden najbolj popolnih spletnih katalogov novih vozil v Sloveniji.

Z vsemi novimi orodji in informacijami, ki še pridejo, pa si upam reči, da bo to postal vir vseh relevantnih informacij o nakupu, vzdrževanju in prodaji avtomobila – na enem mestu. Kaj to vse bo, boste zvedeli v novih objavah na tem blogu, najbolj pa bi bili veseli, če bi kar redno klikali po avtocentru;)

Današnji tudi eden najbolj veselih dni v zgodovini avtocentra, saj je mel včeraj po Google Analytics rekorden obisk. Keep coming back, folks and do tell your friends about it ;)

Pa poglejmo, kaj vse ponuja:

Vstopna stran avtocenter.si (klikni na sliko)

Vstopna stran je intuitivna in uporabnik takoj ve, kaj mu je storiti. Na voljo ima seznam vseh znamk avtov, lahko pa tudi samo brska po ceni. Vidi tudi, kateri avtomobili so najbolj vroči in ogledani, poleg tega pa katalog povezujemo z oglasnikom in prikazujemo najbolj sveže avtomobile iz oglasnika.

Modeli določene znamke avtomobila (klikni na sliko)

Po kliku npr. na Alfo se uporabniku odprejo vsi modeli Alfe. Na levi ima na voljo še dinamične filtre, ki se prilagajajo glede na prikazano vsebino (vsebina filtrov je različna npr. pri Alfi in BMW). V zgornjem desnem kotu pa so vedno na voljo tudi avtomobili, ki jih ima uporabnik shranenjene v primerjavi.

Seznam vseh izvedenk izbranega modela avtomobila (klikni na sliko)

Glede na to, da ima lahko nek model avta večje število izvedenk (npr. motor, gorivo,…), je tole nadaljevanje prejšnje slike, kjer uporabniki vidi vse izvedenke z osnovnimi podatki.

Podrobni podatki o modelu avta (klikni na sliko)

Po kliku na eno izmed izvedenk pride uporabnik do podrobnih podatkov. Tu so vsi najbolj pomembni tehnični podatki, galerija fotografij avta in rezultati NCAP testiranja. Prikazujejo pa se tudi rabljeni avtomobili iz oglasnika. Vsaka podstran ima tudi možnost za deljenje ogledanega na Facebooku. Uporabo tega priporočam;)

Stroški, povezani z avtomobilom (klikni na sliko)

Ta je nadaljevanej prejšnje slike in prikazuje stroške, ki jih ima uporabnik z ogledanim avomobilom. Tako lahko vidi:

• okvirne servisne intervale in stroške servisov
• dimenzije pnevmatik, kjer ima možnost tudi neposrednega naročila v e-trgovini
• izračun zavarovanja in registracije avtomobila

Uporabniki imajo na voljo tudi kratke nasvete in izbor podobnih avtomobilov, če bi radi preverili in primerjali tudi druge avtomobile. To je tudi del, ki bo doživel še največ izboljšav.

Primerjava avtov (klikni na sliko)

Še eno zelo zanimivo orodje je medsebojna primerjava avtov. Je zelo prijazna uporabniku, saj grafično izpostavi najboljšo in najslabšo lastnost določenega avtomobila v primerjavi. Kar v končni fazi pomeni to, da ko uporabnik recimo koleba med parimi avtomobili, lahko hitro izloči tistega, ki ima več rdeče obarvanih vrednosti ali izbere onega z dobrimi, zelenimi.

Skratka, usable :) Poseben poudarek tu je, da nismo čakali oz. razvijali popoln produkt, ampak smo lansirali zadovoljivo dobro različico, ki jo bomo stalno dograjevali. To je gotovo pravi pristop na tako zahtevnem trgu, kjer dejansko preživi najbolj iznajdljiv in prilagodljiv. Dodatna prednost je tudi ta, da si z odlično razvojno ekipo to lahko privoščimo in praktično na dnevni bazi lahko spreminjamo odločitve ter jih tudi realiziramo.

Na Adwords oglase klikam predvsem iz radovednosti, kaj me po kliku čaka. Večinoma gre za preusmeritev na vstopno (domačo ) stran oglaševalca. Okej, ampak čemu to služi? Uporabnik sicer pride na stran, vendar kaj se potem od njega dejansko pričakuje, da naredi. Da prebere celotno spletno stran in je navdušen, kako dober produkt ima podjetje? :)  Jon je zadnjič bistro pripomnil, da mora biti cilj vsakega Adwords oglasa neka aktivnost, ki jo potem uporabnik izvede (oddaja e-maila, nakup, download, itd.)Na popolnoma šolski primer dobrega Adwords oglasa sem pravkar naletel; v Studiu Moderna so še enkrat pokazali, da vedo, kaj delajo.

Nagradna igra, ljudje so nori na nagradne igre (da, smrtni greh – pohlep), poleg tega pa ljudje tudi vedno hočejo nekaj novega zvedeti o sebi – kaj hudirja torej pomeni položaj, v kerem spim. Klik.

Voila. Odpre se ta stran,  kjer lahko izbereš položaj, v katerem največ spiš. Landing page je narejen odlično. Preprosta stran, kjer imaš na levi (največja percepcija) naštete nagrade (potovanje v Tunizijo, jogi, lcd), za vzpodbuditev k sodelovanju pa dodajo še brezplačno knjigo, kako osvežilno spati.

Landing page je tudi izjemno uporabniku prijazen. Enkrat, ko si na strani, moraš samo klikniti na položaj, v katerem spiš in potem ti luštna skripta odpre obrazec za oddajo prijave. Do uporabnikovega e-maila tako pridejo zgolj s tremi kliki (klik na oglas, klik na sliko položaja in klik na oddajo prijave v nagradno igro).  Prepričan sem, da je tu konverzija kar konkretno velika. You just have to make things easy and not make people think.

Tu pa je še en domiseln Adwords oglas. Nanj sem naletel, ko sem iskal informacije o 5. sezoni neke serije.

Njihov landing page so rezultati iskanja po 5. sezoni…no, česarkoli, kar je imelo 5 sezon. I’m not sure if it does the trick – preveč je vsega in preveč splošen landing page. Še vedno pa je obiskovalec zgolj klik stran od nakupa, če slučajno najde tisto, kar je iskal.

Finance pišejo v tem članku, da bo med letoma 2010 in 2015 glavna naloga kadrovskih managerjev pridobivanje kadrov zunaj države. Kar pomeni, da bo začelo primanjkovati (če jih že sedaj ne) domačih strokovnjakov z najboljšimi znanji, ki prinašajo konkurenčno prednost podjetjem.

Zanimiva in po mojem pravilna je tudi teza, da bodo podjetja morala prilagajati karierno pot zaposlenim in ne obratno, kot je bilo do sedaj v navadi. To je sicer popolnoma normalen pojav, ko pride do presežka povpraševanja nad ponudbo, dasiravno se še vedno zdi mogoče malce smešno, da se kakšna velika korporacija prilagaja posameznim zaposlenim. Na strani podjetij oz. v tem primeru kadrovskih managerjev bo, da bodo znali dodobra izkoristiti svoje zaposlene.

Na tem mestu lahko potegnemo tudi določene vzporednice s stroji v podjetju – če imamo stroj, ki opravlja določene naloge, te naloge pa so vpete v procese, ki stroju ne omogočajo polnega izkoristka zmogljivosti, potem stroj ni izkoriščen popolnoma. Po drugi strani pa lahko prilagodimo proces tako, da bo stroj v procesu pozicioniran tako, da bo lahko opravljal svoje delo z optimalnim izkoristkom. Tu je sicer veliko če-jev in drugih pogojev (fluktuacija, skill-set določenega zaposlenega, itd.), vendar pa bodo podjejta morala ta koncept uporabiti tudi pri zaposlenih in praktično na individualni ravni omogočati optimalen izkoristek vsakega zaposlenega. Po eni strani se s tem sicer do določene mere ukvarja business process management, vendar je v tem primeru vse skupaj na višji ravni, saj to ne pomeni samo učinkovitega opravljanja nalog, pač pa tudi uresničevanje (s strani podjetja) in doseganje posameznikovih pričakovanj, želja, vrednot, itd.

Izjemno bo pomembna tudi izobraževalna funkcija podjetij, in sicer z dveh vidikov – po eni strani podjetje samo tako lahko gradi nove kompetence pri zaposlenih in ostaja pred ostalimi, po drugi strani, pa bodo (oz. že zdaj) zaposleni izbirali predvsem podjetja, ki jim bodo omogočala izobraževanje in s tem tudi njihovo osebno(stno) rast. Podjetje torej z vlaganjem v izobraževanje dela dvojno dobro – povečuje si možnosti, da bo izdelalo superiorne produkte/storitve, s tem pa bo tudi postalo magnet za najboljše strokovnjake. To seveda podjetjem zagotavlja preživetje in rast.

Spet po drugi strani pa bosta pomembnost močno pridobivala tudi knowledge management in social networking v podjetju. Kako? Ne glede na to, koliko kdo v podjetju ve o nečem, ima to majhno vrednost, če vse to znanje ni nekje dokumentirano in se ga ob nastanku določenega problema ne da odkriti dovolj hitro (torej v času, ki je na voljo za rešitev problema). Glavno vprašanje bo tako: kako vedeti, kaj nekdo v podjetju ve? Vidik social networkinga pa se kaže v tem, da je zaposlene potrebno med sabo povezovati karseda učinkovito, tako da bodo brez nepotrebnih trenj (torej posredovanja ipd.) skupaj reševali interdisciplinarne probleme. To bom tudi veselo raziskoval v svoji diplomski nalogi. :)

Nenazadnje pa je v članku omenjeno tudi podjetništvo. Definitivno bodo tako kadrovski kot tudi vsi drugi managerji v podjetju morali spodbujati podjetniško žilico svojih zaposlenih.  To po domače pomeni, da mora biti zaposlenim omogočeno uresničevanje lastnih idej in delo na lastnih projektih v sklopu podjetja. To je lepo vpeljal Google, kjer zaposleni 20% svojega časa namenijo delu na lastnih projektih. Seveda se tega modela ne da aplicirati v vsa podjetja, lahko pa seveda vsako podjetje naredi svoj model, s katerim bo omogočalo svojim zaposlenim, da razvijajo in uresničujejo svoje ideje. Še en lep primer je Idrium, divizija podjetja Kolektor, katere stalno poslanstvo je iskanje novih podjetniških priložnosti. V podjetju so videli, da morajo za rast in preživetje vlagati in so v ta namen naredili kar svoj inkubator. Nekaj podobnega so se domislili tudi v podjetju Cosylab.

Kar je v nebo vpijoče, je seveda to, da se razmere v poslovnem svetu drastično spreminjajo, da tisto, kar je nekoč omogočalo udobno življenje (poslovanje), sedaj ne obstaja več. Če so včasih delo imeli vsi, ga sedaj pač nimajo, če so včasih nekateri lepo živeli od prodaje CD plošč, je sedaj internet uničil ta poslovni model. Še enkrat prihaja do izraza evolucijsko dejstvo, da preživijo najbolj prilagodljivi in ne najmočnejši.

Za konec pa še duhovita (resnična tudi na žalost) pripomba, ki jo je prispeval  Matej Forte iz Mojega dela, ki pravi, da je res težko najti odlične in res težko najti tudi slabe kadre. Podjetje naj torej ne bi imelo strahu, da bi dobilo res slabega zaposlenega, veliko večja verjetnost je, da bo dobilo nekaj iz povprečja, torej nekoga, ki bo sicer opravil svoj delo recimo zadovoljivo, kakšne večje dodane vrednosti pa ne bo iz tega. Preživetje? Mogoče. Rast? Ne.

Današnje popoldne mi je eden od asistentov na Ekonomski fakulteti napolnil z gnevom, ko mi je (ne)prijazno poslal mail, da sem imel na vajah nezadostno prisotnost. Bil sem 5-krat, a baje bi moral biti 6-krat. Na zadnjih vajah je bilo sicer rečeno, da je dovolj 50% prisotnost in da če si bil tam 5-krat, si opravil. Prvi nauk, ki tukaj sledi, je, da se nikoli ne zanašaj na nekaj, kar nekdo zgolj reče; približno zadostuje šele, ko je to na papirju, podpisano in ožigosano.

V “zameno” za nezadostno prisotnost naj bi izdelal še eno seminarsko nalogo. Yay. Potem, ko sem mu v odgovoru prijazno razložil, da je na vajah jasno rekel, da je dovolj 50% prisotnosti in da so to potrdili tudi kolegi, sem dobil nazaj zgolj odgovor, da če hočem, naj pridem, če ne pa ne.

To me je vzpodbudilo k razmišljanju, o tem, da če je moja povsem prosta izbira, da pridem k njemu na govorilne in nato dobim pomilostitev za neudeležbo na vajah, zakaj torej ni moja povsem prosta izbira, ali se bom udeležil vaj ali ne? In po drugi strani – kako naj bo kdo sploh motiviran za delo pri predmetu, če imajo pedagogi tak odnos do študentov. Vendar o tem malce kasneje.

Faks = prostovoljen?

Sam vpis na fakulteto je popolnoma prostovoljen, še truditi se moraš, da prideš tja (no, za EF niti ne). Torej je to tvoja lastna odločitev, da boš vložil svoj čas za to, da boš pridobil določeno izobrazbo, kar ti bo pomagalo, da boš konkurenčen na trgu delovne sile, torej da boš dobro živel in ti ne bo hudo na svetu. Potemtakem naj bi bil prostovoljen tudi obisk predavanj, vaj, seminarjev itd. Torej tukaj ne vidim nobenega razloga, zakaj bi lahko v učni proces na fakulteti uvedli obvezno prisotnost. Preprosto – če hočeš biti tam, si, če ne, pa nisi. Navsezadnje je to tvoja legitimna odločitev, da boš z nesodelovanjem v katerikoli obliki učnega procesa izpustil del posredovanega znanja, kar pomeni, da si na slabšem. Torej bi moral biti sam tako neumen, da ne bi bil prisoten na fakulteti. V teoriji.

V praksi pa zgleda to malce drugače. Uvedba obvezne prisotnosti je čista lenoba pedagogov in popolna nesposobnost za to, da motivirajo študente na katerikoli drug način, da se udeležujejo njihovih predavanj. Res je, da nekateri tega celo ne marajo. Profesor gospodarskega prava v prvem letniku je javno izjavil, da mu je polna predavalnica (450 ljudi!) povsem preveč in da ima najraje udeležbo okoli 50 ukaželjnih študentov. No, na koncu jih je imel med 5 in 10.

Ima nekaj okoli, znotraj je pa votlo. Kaj je to?

Zgoraj omenjene vaje so bile povsem brez vsebine. Vsebina vaj je izgledala tako, da se je na prvih vajah razdelilo teme seminarskih nalog, potem pa se je cel semester dogajalo samo to, da so študenti predstavljali te seminarske naloge. Kakšno je moje mnenje o predstavitvah zaključnih del na EF bo objavljeno v kratkem, tu naj omenim samo to, da take predstavitve v nobenem pogledu ne dosežejo svojega cilja, in sicer ekvivalentnega podajanja snovi, kar naj bi počeli pedagogi. Zakaj – prvo, ker avtoriteta študentov, ki nekaj predavajo niti blizu ni avtoriteti pedagoga (pa še ta ni ne vem kako visoka) in kot drugo, 20-minutne epizode jeclanja, branja celoh seminarskih in predstavitev, ki v večini primerov povzročajo epileptične napade in barvno slepoto, gotovo niso stvar, ki bi prispevala k motivaciji študentov, da bi se udeleževali. Kaj potem ostane drugega, kot uvesti obvezno prisotnost?! Ker drugače ne bi noben (razen tistih, ki predstavljajo seminarske) hodil na vaje. Aha, delo pedagoga pri predmetu pa zajema: kljukanje študentov in komentiranje predstavitev seminarskih nalog. Njegov odnos in govorica telesa pa je popolnoma v stilu: Come on, let’s get over with this…nesretnik sam od malena… Ko vsaj ne bi bil njegov adrenalinski šport štetje plusov in minusov o prisotnosti študentov.

Pozdravljeni v prihodnosti

Lepo vas prosim, EF, koga hecate tukaj? Poleg tega pri tem predmetu obstaja knjiga, ki stane 18€ in je izšla leta 2007; vsebina pa je iz leta 2002 in tam veselo razlaga, kako bo kul, ko se bomo pridružili EU. Dobro jutro, že štiri leta smo tam! Obnašajmo se ekonomsko, če smo že ekonomisti – enkrat napišimo knjigo in potem vsako leto naredimo ponatis knjige z novimi platnicami. Minimizacija stroškov in maksimizacija prihodkov. Krasno.

Bodimo pošteni

Druga plat oz. plat študentov? Da, preveč študentov študija ne jemlje resno, kar tukaj ni relevantno, saj je to že prežvečena debata, vendar pa je bolj pomembno dejstvo to, da se poskuša že pred samim začetkom študija ločiti resne od neresnih, zrno od plevela. Pa naj bodo to šolnine (da, podpiram jih in da, denar je en tak lep motivator), sprejemni izpiti, strožja omejitev vpisa ali kakršenkoli drug smiseln mehanizem. Moja največja želja v tem primeru je, da bi se bolj zbudila privatna izobraževalna sfera in udarila državno po glavi, ko bi se morali dejansko potruditi in narediti nekaj več – na vsebini.

Sam bi se udeleževal vseh oblik študijskega procesa – če bi v tem videl vrednost (kakor sem jo idealistično v prvem letniku). Moj čas je v tem trenutku žal več vreden. Tako trenutno opravljam obveznosti do konca študija in to je vse.

No, v tem istem popoldnevu sem dobil na mail povabilo s strani EF, da naj se kot eden najboljših študentov na EF prijavim na eno od dveh prostih mest za mladega raziskovalca na svoji smeri. Smeh.

Slaba dva meseca nazaj smo v Angliji kupili nov strežnik. Dober deal. Vse OK. Dokler strežnik ni prišel v Slovenijo. V kakšnem stanju je strežnik prišel, je vidno na spodnjih slikah.

Zahtevali smo povračilo shippinga, kar je najmanj, kar bi moral TNT narediti. Odgovor – oni ne morejo nič, ker nismo mi plačal shippinga, da pa lahko iz Anglije zahtevajo povračilo v Angliji (torej za naš razbit strežnik). Skratka strežnik so nam dostavili polomljen, še bolj polomljen pa je bil njihov feedback.

Sicer strežnik dela tako, kot bi moral, vendar je TNT v tem primeru zgubil vsaj eno stranko. Če ne še več.

Skratka, močno vam odsvetujem uporabo storitev TNT. Tudi če slučajno pride zadeva na cilj, nimate prav nobenega zagotovil, da bo vaša pošiljka prispela cela na cilj. Prav tako pa se je potem z njimi nemogoče karkoli pametnega pogovoriti.

In še nekaj nazornih fotografij:

Preberi objavo do konca…