Facebook je novembra 2007 lansiral strani skupaj z že propadlim Svetilnikom z namenom poslovnim uporabnikom ponuditi bogatejše možnosti komunikacije s svojimi privrženci. Okrog strani sedaj tudi gradijo precejšen del svojega poslovnega modela. Kdo bi lahko trdil, da pri Facebooku s komunikacijo tega, čemu so strani namenjene, pri veliko uporabnikih (predvsem tistih, ki niso najbolj internetno pismeni) niso bili ravno najbolj uspešni, saj je še vedno precej zmede, kaj čemu služi. Tu so seveda še osebni profili in skupine (strani za skupnosti se zaenkrat še ne bom dotikal, saj se Facebook še ni povsem izjasnil, kaj namerava narediti z njimi).

Veliko poslovnih uporabnikov (podjetja, organizacije, glasbene skupine, javne osebnosti,…) za komunikacijo na Facebooku ustvarja osebne profile, kar seveda ni v skladu s pravili uporabe, poleg tega pa v veliko uporabnikih, ki jih dodajo za prijatelje, vzbuja negativna občutja, saj je prijateljstvo predvsem osebne narave. V namen protesta sta med slovenskimi uporabniki Facebooka nastali vsaj dve skupini Sovražim blagovne znamke, ki se pretvarjajo, da so moji prijatelji in Brands are not my Facebook friends. V tej objavi se bom bolj kot na razglabljanje o osebnosti blagovnih znamk in njihove človečnosti osredotočil na konkretne razlike med osebnimi profili, skupinami in stranmi na Facebooku in njihov vpliv na komunikacijo.
Den ganzen Beitrag lesen…

Den ganzen Beitrag lesen…

Danes sem ravno slišal življenjsko zgodbo neke osebe, ki je ravno izgubila službo, ampak je vztrajno zatrjevala, da ima nekaj super idej, ki bi bile hit, a da ji manjka denar. Pa ji potem rečem, da denar navkljub recesiji še vedno leži po tleh, samo pobrati ga je treba. Naletel sem na enega bolj začudenih pogledov, kar sem jih uspel opaziti.

Kakorkoli, princip je v bistvu zelo preprost. Za uresničitev poslovne ideje potrebuješ tri vrste kapitala - finančni (sredstva), socialni (ljudje) in intelektualni (znanje). Če imaš idejo, potem recimo, da lahko obkljukamo, da imaš intelektualni kapital, torej da veš, kaj početi z njo oz. kako jo spraviti v realnost.  Če ne, uči knjigo, sine!

Tale grafika je eden od slideov iz predstavitve na faksu in prikazuje povezave med omenjenimi vrstami kapitala. V grobem lahko rečemo, da se vse začne z intelektualnim, nato sledi socialni in preko tega finančni. Če smo ravno ugotovili, da nam manjka predvsem finančni, pa lahko dandanes socialni kapital pridobimo precej preprosto. Socialni kapital vključuje vse povezave in interakcije z ljudmi v okolju. In da, če ti manjka finančni kapital, moraš najti tiste, ki ga imajo. Prepričal jih boš, če boš uspel zgraditi v njihovih očeh dovolj kredibilnosti, da bodo lahko brez pomisleka vložili vate. Ne v tvojo idejo, ampak vate. Kajti ti jo boš izpeljal (po možnosti skupaj s svojim teamom).
Den ganzen Beitrag lesen…

Vsak posel ima dve ključni sestavini: kaj (produkt/storitev) in kdo (ljudje, ki to delajo). Moja teza je, da je bolj pomembno, s kom delaš, kot kaj delaš. Tu izhajam predvsem iz svojih izkušenj, ko lahko primerjam svojo učinkovitost in način poslovanja v več projektih.

Ob podajanju v novo podjetniško zgodbo, zaposlovanju novega zaposlenega ali zaposlitvi na novem delovnem mestu velja temeljito premisliti, če res hočemo delati v teamu z obetajočimi se ljudmi. To je namreč odločitev, ki te tako ali drugače zaveže za daljše obdobje. Čeprav lahko vsak trenutek izstopiš iz neljube situacije, pa s tem nočeš tratiti svojega časa in časa drugih ljudi ter se igrati s svojim ugledom. Preventiva pred kurativo.
Den ganzen Beitrag lesen…

Ustreznega izraza v slovenščni za follow-up sicer ne poznam, ampak v osnovi gre za ponovno vzpostavitev stika potem, ko si z nekom že komuniciral in vzpostavil odnos. Naj bo to po poslovnem dogodku, ko si spoznal svoje potencialne poslovne partnerje, naj bo to po razgovoru za novo službo in nenazadnje naj bo to po tem, ko je stranka nekaj kupila pri tvojem podjetju.

Kar je vsaj zame najbolj presenetljivo, je da berem, slišim in vidim, da ljudje (in podjetja) niso še ravno dojeli, kaj lahko dosežejo s preprostim e-mailom, sporočilom, klicem, itd., kjer se zahvalijo za nakup, za čas, izkažejo veselje zaradi srečanja ali pa samo preprosto vprašajo, kako si. Ne zato, ker bi hoteli kaj doseči ali prodati, ampak zato, ker jih dejansko zanima, kako si.
Den ganzen Beitrag lesen…

Ko na trg lansiraš nov produkt ali storitev, se srečaš z malim morjem odločitev, ki jih moraš sprejeti, da bi to,  s čimer se bodeš ukvarjati, zaživelo. Eni sicer stavijo na princip screw it let’s do it in ustrelijo prvo možno različico, ki se jim porodi v glavi. Obstaja pa seveda še druga, bolj zanesljiva možnost, in sicer testiranje, testiranje, testiranje.

Največja težava pri ustvarjanju novih produktov in storitev je namreč ravno v tem, da si sam kot kreator v bistvu power user. Produkt/storitev znaš na eni strani uporabljati tako, kot je temu namenjen in na drugi ga seveda poznaš v najmanjše možne podrobnosti (hopefully). Tako, kot ga večina uporabnikov ne bo nikoli. Ravno zato je tu najbolj od vsega pomembno to, kako dobro poznaš svoje kupce. Vsaka odločitev brez teh podatkov, je kot strel z mitraljezom, ko pritisneš na petelina in upaš, da boš kaj zadel.

In seveda, svoj produkt/storitev imaš rad, kar ti še dodatno zamegli presojo o tem, kaj bo učinkovalo in kaj ne, ker se ti preprosto zdi, da je to, kar počneš, najboljše na svetu. Prav je tako in hočeš, da bodo tako mislili tudi tvoji kupci. Vendar pa moraš produkt/storitev prilagoditi njim.

Vsako menje oz. kasnejša odločitev je seveda povsem subjektivna. Stopnjo subjetkvnosti zmanjšuješ s tem, da vprašaš čimveč ljudi in potem na podlagi tega sprejmeš odločitev, v katero smer boš šel in ki bo imela večjo stopnjo verjetnosti za uspeh. Z drugimi besedami, dobiš vzorec s svojimi lastnostmi, ki je statistično značilen in tako predstavlja reprezentativen del populacije. Lahko pa samo pripraviš več različic, glede na možne odločitve in jih testiraš na malih skupinah ljudi. V glavnem, metod je precej, potrebno je samo uporabiti še malce kreativnosti in (ja, ni druge) si umazati roke. Na podlagi teh rezultatov nato dobiš trdne temelje za sprejem odločitve.

Nenazadnje pa je pri slednji metodi potrebno paziti, da v skrajnem primeru ne pride do analysis paralysis, ko predolgo testiraš in ugotavljaš, kaj pa kako in pri tem zanemariš naslednji bistven del posla - (the right) time to market. O tem več v bližnji prihodnosti.

Človek vsake toliko časa naleti na kak dober citat, pregovor, rečenico, frazo,… skratka nek skupek besed, ki mu/ji je kul in ima potencial, da bi lahko služil kot nek moto, mantra, vodilo v življenju. Tule sledi nekaj mojih najljubših:

I don’t want a piece of cake. I want the whole bloody bakery. (Vir neznan)

Ne zadovolji se z dovolj dobrim,  ceni se in zahtevaj samo najboljše. This is Sparta!

No matter how you fuck up your life, the governement will still take care of you (Morten Lund @ Edge conference)

Kaj je najhujše, če ostaneš brez službe? Greš na zavod in dobivaš podporo. Kaj se zgodi, če ti zlobni strici ponujajo mamile in postaneš odvisen? Greš v kako državno financirano ustanovo za odvajanje (I guess). Kaj se zgodi, če ti propade podjetje? Narediš novega, se samozaposliš in od države pokasiraš 4500 € (think about it;) In tako analogno naprej… Don’t hesitate,  risk it!

Den ganzen Beitrag lesen…

Ravno sem na 6. VIP večeru o inovacijske poročanju in Andraž Tori je ravnokar najbolje strnil oz. zavrnil strah vseh inovatorjev, ki se bojijo razodeti svojo idejo v strahu, da bi jim jo kdo ukradel. Verjetnost za to je blizu ničle, saj obstajajo tri skupine ljudi, ki:

• imajo sami že tako ali tako preveč dela, da bi realizirali svoje ideje, kaj šele ideje kogarkoli drugega
• so preveč leni, da bi sploh realizirali kako idejo
• so na taisti ideji začeli delati že pol leta nazaj.

Tako je najbolje, da poveš o svoji ideji čimveč ljudem, saj boš dobil predvsem dober feedback in na podlagi tega določil, kako dobra tvoja ideja dejansko je. Kot še pravi Tori, je tu najbolj pomemben time to market, in sicer, kako hitro uspeš svojo idejo lansirati na trg.

Največjo prednost so vedno imeli first moverji oz. tisti, ki so tako dobro realizirali svojo idejo, da je nihče ni mogel dovolj dobro skopirati.

V življenju si je bojda dobro postaviti prioritete in na podlagi teh zastaviti cilje ter jih nato doseči. Drugo vprašanje je, kakšno ceno za to plačamo. Sledi kratka šala, ki govori o prioritetah Slovencev. Meni je prav, avto naj kar ostane na vrhu seznama ;)

V nebesih se srečajo trije frišni angelčki. Pogovarjajo se, kako je kateri umrl.

Prvi: “Jaz sem iz Italije. Kupil sem si Ferarija in se zapeljal z njim v prepad! Zlomu avto, zlomu sebe, zdaj sem pa tu.”

Drugi: “Sem iz Nemčije, iz Bavarske. Kupil sem si BMW- ja, športne feltne, športni armotizerji, 300 km/h, karambol, in zdaj sem tu.”

Tretji: “Jaz sem pa iz Slovenije. Kupil sam boljšega Audija, kot ga ima sosed, in umrl od lakote!”

(Tnx, Nena)

Takisto dober primer ima tudi Blaž Kos na svojem blogu.

Simpl. Imaš kul web service / stran / portal itd. Imaš profil na Facebooku. Narediš page za svoj service. Svoj service polinkaš allover po profilu. Dodaš za prijatelje nekaj ljudi iz pripadajočega foha. Čakaš. Če je service kul, ti pošljejo privatno sporočilo in se hočejo dobiti s tabo, da bi “šli čez stvari”.

Bolj konkretno? Stay tuned.