Blondinka, ki se nalepi na zadnji odbijač in ti kaže fakiča, voznik, ki te komaj prehiti in ko mu to uspe, pred tabo na voznem pasu spusti plin, poltovornjak, ki začne tik pred tabo prehitevati brez smernih kazalcev,
voznik peugeota, ki zavije iz izvoza neposredno na vozni pas – in še bi lahko našteval.
Sam vozim na avtocesti s tempomatom nekje med 120 in 130 kilometri na uro. Slovenski vozniki v povprečju ne vozijo hitro, saj sem z vožnjo pod omejitvijo še vedno hitrejši al pa vsaj tako hiter od vsaj dveh tretjin (če ne še več) avtomobilov na avtocestah.
Avtoceste so postale praktično boj za preživetje. Težava slovenskih voznikov ni hitrost, ampak neprevidnost, malomarnost in objestnost. Slovenski vozniki imajo težave z egom, s samozavestjo in neumnostjo.
Predlagam, da se policija malo manj ukvarja z merjenjem hitrosti in več s patruljiranjem po slovenskih (avto)cestah. Na primer, eno policijsko vozilo, ki patruljira na 50 km odseku avtoceste cel dan in je stalno pozorno predvsem na varnostno razdaljo, uporabo mobitela med vožnjo in primerno vklapljanje smernih kazalcev pri vožnji.
Na žalost vedno končamo z merjenjem (in kaznovanjem) tistega, kar je najlažje izmeriti – v primeru voznikov je to hitrost in alkohol (ki seveda mora biti 0.0!). A to je samo vrh ledene gore. Potrebno bi bilo nadzirati in negovati kulturo in varnost vožnje.