Pred časom sem se z the mother mudil na 3-dnevnem pohajanju po Dunaju. Poleg ležernega posedanja po kavarnah, obiskovanja dunajskih trgovin in okušanja dunajske kulinarike so na spored prišli tudi ogledi dunajskih muzejev in obisk zabavišča Prater. Na Dunaj se je vedno lepo vrniti, saj je res prikupno mesto, dasiravno pa ga je bilo ob tokratnem obisku zaradi mraza in mrzlega vetra malce težje imeti rad. No, seveda pri tem ne gre zanemariti vpliva letnega časa obiska=)
Kakopak si človek ne more kaj, da bi se ob izkušnji z dunajsko turistično ponudbo v primerjavi ne ozrl tudi na slovensko in si pri sebi s sladko-grenkim občutkom rekel: “Mejdun, mi bi lahko bili še boljši!” V nadaljevanju ob fotografijah, ki si jih lahko ogledaš tudi v Facebook albumu, predstavljam par primerov, ki kažejo, da dunajski turistični delavci vedo, kaj delajo.
Priprava dobre turistične ponudbe zahteva dobršno mero kreativnosti, ki pripravi zgodbo, ustrezno komunikacijo, ki to zgodbo ponese naokoli, poslovno logiko, ki poskrbi za ekonomičnost ponudbe, dobro razpoloženo delovno silo, ki izvaja ponudbo, začetnega investitorja, ki da cekine, da se vse skupaj postavi in državo (ali lokalno podporo – občine), ki poskrbi za primerno infrastrukturo (promet, površine, dovoljenja itd.).
Splošni vtis ob izkustvu dunajske turistične ponudbe se zdi, kot da jim je vse našteto uspelo spraviti v paket, ki deluje. Za stvari ponavadi plačaš konkretno ceno, vendar se ob tem dobro počutiš, saj si za svoj denar tudi nekaj dobil. No, pa gremo kar na primere.
Tehtnice na avtobusnih postajah
Te tehtnice najdemo na kar veliko avtobusnih postajah. Kažejo do 150 kg in ti za samo 20 centov povedo, koliko lahko še poješ na svojem izletu=) Po pregovoru “Zrno na zrno – pogača” Dunaj izrabi vsako priložnost, da izvabi denar od turistov (in seveda tudi domačinov).
Lipicanci
V prepiru, čigavi so Lipicanci, vsaj v javnosti očitno zmagujejo Avstrijci, saj uspešno prodajajo zgodbo o Lipicancih kot svojo. Obiskala sva vajo španske jahalne šole na Dunaju, kjer se ob glasbi Bacha, Mozarta, Händla, Beethovna in Straussa v dveh urah za plačilo 12€ izmenjajo 4 skupine s po 5 konji. To omenjam zaradi tega, ker ti znajo prodati celo vajo. Pravi performansi pa se gibljejo med 80 in slabih 200€, odvisno, kje sediš. Osebno mi to, kar sem videl, sicer ni bilo nič posebnega, je pa bilo opaziti navdušeno ploskanje in nepremično opazovanje predstave ostalih udeležencev, ki se z belimi Lipicanci izgleda niso še srečali tako blizu.
Navdušuje pa predvsem ponudba v trgovini, kamor so Lipicance dali na vsak možen predmet (šilčki, vžigalice, kravate, nalivna peresa, magentki itd.), v prodaji pa so seveda tudi knjige, ki zgodbo o Lipicancih seveda prodajajo kot avstrijsko. O tem, kaj se dogaja v Lipici, pa niti ni vredno izgubljati besed. Res pa je, da sem bil prijetno presenečen, ko sem ob povratku opazil po Ljubljani nalepljene plakate, ki vabijo na predstavo z Lipicanci v Stožicah. Upam, da jim uspe napolniti dvorano!
Trgovine s spominki (v muzejih)
Spominkov ponavadi ne kupujem, ker se hitro nabere doma veliko šare, če pa že, jih razdam bližnjim. Kakor se mi zdi včasih malce prismuknjeno, da bi nekdo skorajda izropal trgovine s spominki, se to dogaja. Večinoma so nabito polne (še posebej tista z Lipicanci!), saj si očitno veliko ljudi želi imeti nekaj oprijemljivega doma za nabiranje prahu in fotografije preprosto ne zadostujejo.
Po moje je tu nekdo doktoriral iz postavitve trgovin s spominki. Kot prvo so postavljene na sredi ali koncu vsakega vsebinskega sklopa muzeja ali kake druge znamenitosti, kot drugo pa je razporeditev prodajnega blaga zastavljena v maksimiziranje prodaje.
Na zgornji fotki lahko vidimo na desni recepte jedi, ki jih je jedla Sisi, tako da lahko vsak je, kakor cesarica. Takoj na levi pa so postavljeni recepti tipičnih avstrijskih jedi. Kakor poznamo povezane vsebine v e-trgovinah, so tu postavljene na isti polici. Tudi sicer v vsaki tematski trgovini najdemo vedno še vse tipične avtrijske/dunajske artikle, kot so npr. Mozartove kroglice. V Cerknici je npr. praktično nemogoče dobiti coprnico (tu merim zgolj na spominek=).
Prater in kuponi za kavo
Znamenito kolo v dunajskem zabavišču Prater ponuja za cca. 10 minutno vožnjo in 8,5€ res lep razgled na Dunaj, vendar pa upravljalci od ene vožnje večinoma ne zaslužijo samo omenjene cene, ampak je takoj na izhodu postavljena trgovina s spominki, poleg tega pa ob izhodu dobi vsak še kupon za 30 centov popusta v kavarni, ki sledi takoj prej omenjeni trgovini.
Če seštejemo 8,5€ za vožnjo s kolesom, vsaj 10€ zapravljenih v trgovini in 4€ za kavo, si upam trditi, da je povprečni prihodek na osebo od ene vožnje okoli 20€ na osebo. Ni slabo.
Kreativnost pri izdelavi spominkov
Avstrijcem ne moremo oporekati tudi kreativnosti pri izdelavi spominkov in z avstrijsko/dunajsko tematiko brendiranega blaga. Izredno popularna sta recimo slika Gustava Klimta Francoski poljub in Sisi, ki sta dobila mesto na skorajda vsakem mogočem artiklu. Nekateri so dejansko kul, kot je zgornja torba (tudi dežnik s to sliko ni slab). To je nacionalni interes.
Bi imel svoj košček metorita? Zlahka.
V Naturhistorisches muzeju prodajajo tudi presežke materiala padlih meteoritov. Niso sicer poceni, tile majnih koščki se gibljejo med 150 in 550€ na kos, a vendarle – koliko prijateljev poznaš, ki ima svoj košček meteorita doma?
Konec koncev – je vse v denarju?
Kdo bo gotovo siknil, da se vse vrti samo okoli denarja, kako kapitalistično/potrošniška družba smo postali in še kaj, vendarle pa omenjeni primeri zgoraj dokazujejo, da za zagotavljanje prijetne uporabniške izkušnje turistov (in domačinov) potrebuješ poslovni model, ki pije vodo in posledično omogoča dostojno predstavitev, vzdrževanje in razvoj turistične ponudbe. Take primere v Sloveniji najbrž lahko preštejemo zelo na hitro.