Skip to content

Anej Mehadžič Posts

Nečimrnost, percepcija in volitve

Twitter ima za Slovenijo dokaj povprečno število uporabnikov; na Sitweetu so jih nazadnje našteli nekaj čez 20 tisoč. Vendar pa je zaradi slovesa iz tujine in dejstva, da ga uporablja kar večina slovenskih spletnih entuziastov in strokovnjakov ter tudi kar nekaj politikov, podjetij in medijev, dobil svoj del pozornosti in veljave tudi v medijih.

Twitter je zaradi svoje realno-časovne narave in instantne dvosmerne komunikacije tudi priljubljeno orodje v predvolilnih kampanjah, kjer se kandidati poskušajo bolj ali manj pristno pogovarjati s svojimi potencialnimi volilci. Do tega trenutka ga je najbolj gotovo znal izkoristiti Obama. Pomembnost Twitterja v njegovi kampanji izraža tudi dejstvo, da je Twitter prvi kanal, kjer je oznanil svojo zmago.

Medtem ko bi lahko rekli, da je Obama diplomiral iz Twitterja, je slovensko stanje bolj na ravni vrtca. Ampak zdi se, da so bolj kot politiki nad Twitterjem navdušeni predvsem na Popu, kjer v tokratnih predvolilnih soočenjih ne prikazujejo samo izbranih tvitov pod hashtagom #soocenje, ampak so tudi najeli podjetje Gama Systems in njihovo storitev Perception Analytics, ki poenostavljeno rečeno kaže razliko med pozitvnimi in negativnimi tviti o 3 kandidatih.  Nadaljuj z branjem Nečimrnost, percepcija in volitve

1 Comment

Odjave od prejemanja e-mail sporočil in spremembe naslovov

Čez vikend sem se odločil, da ustvarim nov Gmail račun in nanj preusmerim vse svoje naročnine na prejemanje novic po e-mailu s strani medijev in podjetij. Trenutno sem imel za to nastavljen svoj osebni e-mail naslov, vendar pa je masa teh e-mailov preprosto postala prevelika, da bi bilo vse skupaj dovolj pregledno. Resda za vsaj za večino novic uporabljam RSS bralnik, pa moram tudi zaradi poklicnih razlogov spremljati, kakšnih spektakularnih prijemov se lotevajo mediji in podjetja v svojem e-mail marketingu oz. naročninah.

Ugotovil sem, da je postalo spreminjanje e-mail naslova za prejemanje novic dejansko dokaj zamudna naloga, saj je to del, na katerega malokdo položi svojo pozornost. Nadaljuj z branjem Odjave od prejemanja e-mail sporočil in spremembe naslovov

Leave a Comment

Doba lajkonomike

Lenart J. Kučič je v zadnji Sobotni prilogi napisal intriganten članek z naslovom Lajkonomika za telebane. Če odmislimo, da se v članku mešajo jabolke in hruške (ghost writing ni v isti košari kot fehtanje in preprodaja lajkov, a o tem pozneje), je izpostavil par pomembnih tem, ki se tičejo sodobne komunikacije na spletu; ali bolj konkretno na družbenih medijih, ki so tako za najstnike kot tudi veliko brand managerjev postali sinonim spleta. Nadaljuj z branjem Doba lajkonomike

1 Comment

Mobilni in spletni projekti: kako zgraditi odličen odnos med izvajalci in naročniki

V spletno-mobilni branži je ves čas čutiti napetost med izvajalci in naročniki. Nek skupen imenovalec napetosti je, da izvajalci nategujejo s cenami, naročniki pa da težijo in ne plačujejo. Kakor je v obeh tožbah nekaj resnice, morajo predvsem izvajalci poleg načrtovanja, oblikovanja in programiranja imeti še veliko drugih bolj mehkih spretnosti, da lahko projekte pripeljejo uspešno od prodaje do lansiranja in so za to tudi plačani ter ne naredijo izgube.

Z vsakim projektom bolj verjamem, da je ključna stvar pri projektih medsebojno zaupanje med naročnikom in izvajalcem. Gradnja zaupanja se začne že pri sami prodaji projekta, ko izvajalec prepriča naročnika, da ga izbere. Nadaljevati pa se mora v planiranju in predvsem v izvedbi. To v večini primerov pomeni, da mora izvajalec za roko držati naročnika in ga peljati mimo vseh groznih ovir spletno-mobilnega sveta.

Res je, da so po eni strani spletne in mobilne tehnologije še relativno mlade in da je veliko naročnikov še vedno zelo za časom, a po drugi strani se o tem toliko piše in govori, da zahteva od človeka samo malo volje in časa, da ima lahko spodoben pregled nad tem, kaj se dogaja v spletnem in mobilnem ekosistemu.

Kakor se naslednje točke zdijo samoumevne, se v projektih vse prevečkrat pozabi večina od njih. Veliko odgovornost upravljanja projekta seveda nosi izvajalec in kot rečeno že na začetku mora poleg dejansko opravljenega dela imeti tudi odličen nabor znanj (projektnega) managementa in poslovnih vidikov projekta. Zato je tudi plačan.

Vendar – kadar izvajalec vidi, da kljub vsemu trudu ne bo prišel daleč, je včasih bolj pametno “odpustiti” naročnika, ki nima interesa, da bi sodeloval, se učil in skupaj z izvajalcem dosegal dodano vrednost na projektu ter se posvetiti tistim, ki ta interes imajo. To je sicer težko narediti, ko moraš preživeti in zagotoviti plače, vendar te na dolgi rok taki naročniki lahko pokopljejo. Nadaljuj z branjem Mobilni in spletni projekti: kako zgraditi odličen odnos med izvajalci in naročniki

1 Comment

O plačevanju na uro

Danes sem našemu 9-letniku predlagal preprosto, rutinsko delo na računalniku, s katerim bi zaslužil 5 € na uro. Njegov prvi odziv je bil: “Na uro? O, to bom pa delal kar se da počasi, da bom več zaslužil!

Torej popolnoma preprosta logika, ki jo razume že 9 let star otrok. Dlje kot delaš, več zaslužiš. Sicer se je potem hitro popravil, da tega načina plačila ne bo izkoristil in bo delal “kar se da hitro”.

Vendar tega dela poslovne etike ne premore vse preveč odraslih. V nedeljski objavi “Si ritoliznik ali imaš hrbtenico” so ti ljudje opredeljeni kot velika večina tistih, ki spadajo med lenuhe, oportuniste in resignirane zaposlene. Zabušavanje in delo po liniji najmanjšega odpora bodisi nabija število ur, ki jih plača naročnik/delodajalec ali pa preprosto podaljšuje čas izvedbe določene naloge. Nadaljuj z branjem O plačevanju na uro

1 Comment

Si ritoliznik ali imaš hrbtenico?

Vse več sposobnih, talentiranih, hiperproduktivnih ljudi, ki jih poznam, se pritožuje, da jim njihov delodajalec oz. nadrejeni preprosto ne omogoča razviti njihovega potenciala. Na drugi strani gledam, poslušam, kako lenuhi, ritolizniki, oportunisti na meji legalnega in razni slalomisti prosperirajo po hierarhičnih koporativnih lestvicah. V enem trenutku se z mislimi ustaviš in se vprašaš kaj hudiča je tu narobe?

Dejstvo je, da dodane vrednosti v podjetjih ne dela top in middle level management. Oni so tam zato, da koordinirajo, usmerjajo, vodijo tiste, ki so plačani za to, da izvajajo. Zelo preprost koncept, razen da povečini ne deluje. Tu pa tam se v podjetju najde nekdo, ki bi rad naredil nekaj več. Bodisi, ker si želi napredovati, se učiti, bodisi ker si želi, da kdo končno opazi njegovo delo.  Nadaljuj z branjem Si ritoliznik ali imaš hrbtenico?

17 komentarjev

Retorična vprašanja in puhlice

Poznaš tisti trenutek, ko poješ in natakar pride do mize, pobere krožnike ter vpraša, če je bilo v redu? Ljudje takrat v večini primerov verjetno rečejo “Ja, seveda,” ker jim je preveč nerodno, da bi se pritožili.

Razlika med dobrim in slabim natakarjem nastane, ko so ga v restavraciji res nekaj polomili in namesto, da bi rekel, da je bilo v redu, vljudno izraziš pripombo glede hrane ali pijače. Še vsakič sem ob takem odgovoru naletel na zaboden pogled, ki mi je govoril: “Ne vem, zakaj mi moraš to pripovedovati. Bila je samo vljudnostna fraza, ki mi jo je naročil šef. V resnici pa me ne zanima, kaj ni bilo v redu, ker za to itak nisem kriv jaz, ampak kuhar. To ni moja sanjska služba in odkrito povedano me ne zanima, ali boš prišel še kdaj nazaj. Zdaj pa prosim nehaj govoriti, ker držim v roki pet kil krožnikov in kozarcev in bi se rad premaknil do kuhinje, prevzel novo naročilo in upal, da naslednja stranka ne bo tak težak kot si ti.” Nadaljuj z branjem Retorična vprašanja in puhlice

Leave a Comment

Podjetja, Facebook in fehtanje lajkov

Olimpijske igre so v času pisanja te objave v polnem zamahu, nekaj naših športnikov je osvojilo medalje in glej ga zlomka, trenutno celo vodimo v številu medalj na prebivalca. Lepa statistika, a nič več in manj kot to. Kar nekaj podjetjem so osvojene medalje bolj kot dejansko veselje predstavljale eno skrb manj v dnevu, kaj objaviti na Facebook strani.

Večine fanov teh strani to sicer niti ni zmotilo oz. se niso pritoževali. Pač so polajkali tiste objave in šli naprej stalkat svoje prijatelje. Je pa to po drugi strani zmotilo par bolj heavy uporabnikov (najbolj glasen okoli tega je bil verjetno Had). Hadovo trditev, da je “vse isto sranje” lahko razumem, saj ko vidiš  [vstavi poljubno število večje od 37] objav različnih podjetij z isto vsebino, se težko upreš temu občutku.

Če odštejemo aktualne medalje, se podjetja vse prevečkrat še bolj kot njihov fani navdušujejo nad lepim vremenom, vikendi, živalmi in spanjem.

Nadaljuj z branjem Podjetja, Facebook in fehtanje lajkov

3 komentarji

Delove naslovnice na Facebooku

Delo v papirni obliki sem vedno rad vsaj preletel, če že ne prebral, ko sem imel priložnost. Še posebej pa je vedno prav prišlo, ko smo doma belili.

Že lep čas njihove prisotnosti na Facebooku sem tudi njihov fan pretežno zaradi tega, ker tako ali tako spremljam vse. Splošen vtis je, da Delo nima jasnega fokusa, kaj si želi doseči na spletu.

Jasno je, da naj bi si kot podjetje želelo monetizirati svoje vsebine. Vendar je tu nekaj, kar me je še posebej zbodlo v oko. Če za trenutek odmislim članstvo v Pianu, me vsako jutro ob prijavi v Facebook na news feedu čaka naslovnica Dela tega dne. Zmeden pogledam objavo za trenutek ali dva in grem naprej.

Samo ugibam lahko, ali je cilj Dela to, da grejo njihovi fani kupit Delo v papirni obliki ali je cilj to, da grejo na delo.si in tam poiščejo te članke, ki so na naslovnici. V vsakem primeru je Delo v zmoti in brez veze trati pozornost svojih fanov. Tisti, ki kupujejo Delo ali pa so nanj naročeni, niso njihova ciljna publika na Facebooku in ta povezava online-offline ne deluje ter na drugi strani prav tako dvomim, da je kdo ob preletu svojega news feeda dejansko že šel na delo.si zaradi slike naslovnice. Če drugega ne, ni tu vključene nobene povezave. Nadaljuj z branjem Delove naslovnice na Facebooku

Leave a Comment

Lidlova doživljenjska garancija

Lidl ima pri svojih tehničnih izdelkih doživljenjsko garancijo. Izdelki sicer niso ravno najvišje kakovosti, da bi si lahko trgovec, kot je Lidl, to privoščil, zato so v pogoje vpeljali twist – garancija velja samo, če ob vračilu izdelka prineseš tudi škatlo. Kakor se zdi to slaba šala, Lidl računa na to, da boš škatlo vrgel stran, ko kupljen izdelek prineseš domov; sploh če živiš v stanovanju, kjer je vsak kvadratni centimeter pomemben, ni variante, da bi obdržal škatlo.

Kako se to neumno zdi tako strankam kot tudi prodajalcem, izgleda včerajšanji obisk Lidla. Starejši par je kupil 6 zidnih luči. Vsaka je bila v škatli dimenzij cca. 25x25x40 cm. Nadaljuj z branjem Lidlova doživljenjska garancija

Leave a Comment