Skip to content

Prošnje za zaposlitev so mrtve

Zadnjič sem bral Kamenkovo objavo Zaposlovanje, kjer je pripovedoval o stotinah zavrnitev na prošnje za delo, ki jih je poslal in lekcijah, ki se jih je naučil iz tega. Ne vem sicer, kako je izgledala njegova prošnja, a če pošiljaš prošnje na slepo, zelo težko pričakuješ kakšen pozitiven odgovor. O enem takih primerov sem že govoril na tem blogu.

V življenju sem napisal mislm da ravno 2 prošnji za delo, pa še to takrat, ko sem bil nesrečen v enem od svojih projektov. V obeh sem bil sicer povabljen na razgovor, a smo pri obeh na koncu ugotovili, da si ne bomo kaj prida koristili – ne jaz njim, ne oni meni. Jebiga.

Po dobrih 8 letih dela lahko sklenem, da so tradicionalne prošnje za zaposlitev mrtve.  Zakaj? Če ne drugega, ker to počnejo vsi.

Da ne bi vse skupaj zvenelo tako apokaliptično – definitivno bo še kdo dobil zaposlitev na podlagi prošnje, a gledano širše je v tem času glede na razmere na trgih potrebno biti bolj iznajdljiv kakor včasih ali pa vsaj pogledati malo izven cone udobja pisanja prošenj za zaposlitev v varnem okrilju doma staršev.

Sam sem do projektov in dela sem praviloma vedno prišel po vezah in priporočilih. Pa ne zaradi tega, ker bi bila fotr ali mati (ali kdorkoli od žlahte) nakonektana po vseh koncih, ampak zaradi tega, ker sem se sam znal obrniti okoli sebe in zaradi preteklih referenc.

Ko sem iz Žerovnice prišel v Ljubljano na gimnazijo, nisem poznal nikogar razen tistih par iz mojega konca, ki so šli na isto šolo. In vse skupaj se je začelo že takrat – druženje s kolegi in sošolci, ki so imeli v življenu ambicije in isto potem naprej na faksu. Mogoče bom zvenel kot pocukran motivator, a mislim, da je v življenju res pomembno, da imaš ob sebi ambiciozne in bolj uspešne ljudi od tebe, ker ti to daje voljo, da postaneš boljši in nenazadnje si ob takih ljudeh ravno sredi ustvarjanja neštetih priložnosti.

Ali podjetniški ali zaposlitveni tip človeka, je precej irelevantno, priti do dela je zgolj plod lastne iznajdljitvosti. Pisanje prošenj za zaposlitev je dandanes podobno tradicionalnemu oglaševanju – je enosmerno in njegova uspešnost bolj ali manj hitro usiha. Mislim, da obstajata dva ključna prijema, ki se ju lahko lotimo takoj, če iščemo delo.

Delaj brezplačno

Kamenko je dokazal, da se da priti do dela, če delaš brezplačno. Naredil je sila luštno PR zgodbo (mogoče celo nevede) in dvema mladima je pomagal do službe.  Ta koncept je v Sloveniji še dokaj nezrel, neznan in tisti, ki dela zastonj, je smatran bedak; tisti, ki takega “najame”, pa izkoriščevalec.

A če bolje pomisliš, je to podobno kakor brezplačen preizkus aplikacije. Če ti je kul, boš plačal, če ti ni ne boš. Tu je podobno – če si si priden in uspešen, te bo mogoče kdo zaposlil, če ne drugega pa dobiš vsaj izkušnje, ki so edino, kar šteje.

Ne dobim zaposlitve, ker nimam izkušenj

A o tem je najbolje razmišljati že v gimnaziji ali najkasneje na faksu. Takrat imaš ponavadi višek časa (če nisi ravno pravnik ali medicinec:D) in se lahko pridružiš kakšnemu društvu, ki deluje v smeri, ki jo študiraš. Sam sem (bil) član Management Groupa in to je bila ena boljših odločitev v mojem življenju. Biti član legitimnega (dejanskega) društva in biti študent, ti odpre praktično vsa vrata v poslovnem svetu, saj lahko prideš do kogarkoli hočeš, kar ne gre tako preprosto, če sam tavaš naokoli po svetu.

To sicer ni brezplačno delo, kakršnega je promoviral Kamenko, je pa res, da za to, da si aktiven v društvu, nisi nikoli plačan z ničemer razen z novimi spretnostimi, izkušnjami in poznanstvi. 

Lahko pa malo razburkaš sceno, kakor je to recimo storila Romina s svojim redesignom Abanke. Skratka daj nekaj od sebe, ne da bi neposredno pričakoval kaj v zameno in počasi se bodo stvari začele dogajati v tebi pozitivni smeri.

Kakor tudi Kamenko pravi v svoji objavi, je končni finančni efekt med tem ali delaš zastonj ali pa pišeš prošnje, praktično isti – še vedno si na 0.

Izkoristi internet

Do interneta ima dandanes dostop že praktično vsak; možnosti, ki jih internet ponuja, pa praktično nešteto.

Slednje se delijo v dve veji – na internetu lahko delaš posel ali pa se promoviraš kot oseba.

Če si v nečem dober, je internet odlična prilika za začetek posla. Če znaš sam kaj izdelovati in imaš višek časa, ker nisi zaposlen, izkoristi eno od velikih globalnih platform za (pre)prodajo (npr. www.ebay.com, www.etsy.com in drugi.) ali platformo za financiranje projektov, kakor je npr. Kickstarter. Če bi prodajal kaj na lokalnem tržišču, obstaja veliko rešitev za postavitev spletne trgovine. Če si spreten v čem in bi rad začel delati na internetu, me kontaktiraj na anej afna anej pika si in lahko skupaj pogledava, kako bi se bilo najbolje lotiti stvari. 

Če pa nisi tako podjetniško usmerjen, pa izpili predvsem svoje LinkedIn, Facebook in Twitter profile. Prvega zaradi poslovne orientiranosti, druga dva predvsem zaradi spodobne podobe v spletni javnosti. Začni pisat blog. Piši o vsem, predvsem pa o tem, kar znaš delati. Bodi drzen v objavah, izzivaj, analiziraj, ne kritiziraj, ampak ponudi alternativo.

In stvari se bodo začele dogajati. Preverjeno.

DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.
  • Klemen Bačak

    Se strinjam, in že delim. Še hčerkama in nečakoma pokažem. Hvala.

  • Mitja Podgajski

    Anej, super zapisano. Imava zelo podobne izkušnje in me veseli, da si jih delil z drugimi. LP iz MS

  • Hvala, pozdravljam nazaj=]

  • Hvala, super=]

  • simona

    “Sam sem do projektov in dela sem praviloma vedno prišel” ;)

  • Aleksander Katulus Vidmar

    Hvala za odličen zapisek. Delam na nerealno odpiljenem projektu (internetna država) in tako kot si sam zapisal, upam da bo kdo videl v mojem delu dodano vrednost.

  • Aleksander Katulus Vidmar

    P.S.: Razmišljam o prihodnosti CV-ja. Kako bi bilo, če bi bil recimo sestavljen iz treh delov: Formalna predstavitev znanj in izkušenj, nato motivacijski del, kaj nekoga žene v življenju oz. kaj bi rad počel, nato pa še del, kjer bi opisali prednosti, ki jih prinese v organizacijo.

  • Urša Rotman

    Glede interneta – se strinjam. Glede dela zastonj ne prav zelo. Zakaj? Ker zadeva žal v večini primerov ne deluje. Časi so taki, ko je žal delodajalcem pogosto precej vseeno koga imajo zaposlenega, samo da je skoraj zastonj. Govorim o gostinstvu, frizerstvu, trgovini, ipd. Pa tudi na delovnih mestih, ki zahtevajo izobrazbo ni nič kaj bolje. Glavno da je poceni (zastonj) in še kar ok. In to je to. V večini branž pač ne zahtevajo neke kreativnosti in inovativnosti. V našem lokalnem kafiču se set ljudi ki strežejo menja vsakih par mesecev. Ljudje se pač naveličajo čakati na plačo in gredo, ker si zastonj dela pač ne morejo privoščiti. Je treba jesti in plačati račune. Poznam kar nekaj firm ki imajo kar naprej ljudi na poskusnem delu, zaposlijo pa nobenega. Seveda, če delaš po projektih je malo drugače. Pri nas po večini med delodajalci ni te kulture, da bi znali ceniti in obdržati dobre delavce. Smo da je zaastonj. Od česa pa živiš medtem ko delaš zastonj? Imaš kak predlog? Mogoče je zadeva atraktivna za tiste ki živijo pri starših ali jih kdo vzdržuje.

  • Mislm, da je delo zastonj lahko učinkovito *le* če pokažeš nekaj več – da že na začetku izzoveš potencialnega delodajalca v stilu: “Če mi uspe doseči x cilj, me zaposlite. Roka?” “Roka.” Ta “pokazati nekaj več” je tudi najbolj očiten dejavnik, zakaj bi te nekdo zaposlil – ali bo z dodatnim parom rok zaslužil več ali prihranil več, kakor bo tebi plačal?

    Živiš od tega, od česar živiš, če ne delaš nič. =) V vsakem primeru pa mislim, da se za vsakega najde plačano delo. Mogoče ni vedno na področju, za katerega si se šolal, je pa lahko nekaj sorodnega in se ob tem tudi kaj naučiš ali pa je nekaj, karkoli, kar pač plača račune.

  • CV je, kot že njegovo ime samo pove (http://en.wikipedia.org/wiki/Curriculum_vitae ), namenjen pregledu tega, kar si delal do sedaj. Vsebuje tvoje dosedanje zaposlitve, projekte in aktivnosti, na katerih si sodeloval in kaj si “doprinesel” s svojim sodelovanjem. CV vzemi kot brošuro, ki jo dobiš pred nakupom nekega izdelka. Mora te prodat. Je nekaj statičnega, nekaj, kar lahko pokažeš nekomu, ki te vpraša: “Kaj si pa delal do sedaj, kaj znaš?”

    Zelo je dobrodošlo, če ni narejen po neki predlogi, ker to počne večina. Obstaja par orodij na spletu, s katerimi si lahko pripraviš CV v obliki infografike – torej grafičen prikaz tega, kar si delal in ne zgolj zlistane stvari v v Europass templatu.

    Motivacijski del spada v sam uvodnik stika s potencialnim delodajalcem, kjer poveš, zakaj si želiš delat pri njemu. CV odgovarja na vprašanje “kaj”, medtem ko motivacijski del oz. pismo pa odgovarja na vprašanje “zakaj”.

  • Hvala=) Poveš več o projektu?

  • lena_ala

    Živjo, super napisano. Iščem delo že nekaj časa. Vem da imam precej talentov in sem tudi pridna, ampak sem padla v to bedno rutino pošiljanja prošenj. Tole tvoje pisanje me je vsaj malo zbudilo:)

  • Na katerem področju pa iščeš delo?

  • Simona Gobec

    Dober zapis, le s tem se ne strinjam: ‘Ne vem sicer, kako je izgledala njegova prošnja, a če pošiljaš prošnje na slepo, zelo težko pričakuješ kakšen pozitiven odgovor.’ Jaz sem zadnji dve službi dobila tako, da sem prošnjo poslala ‘na blef’, v podjetja, kjer ni bilo razpisa in v dveh podjetjih dobila povabilo na razgovor in tudi službo. Glede na to, da razpisov za službe, ki jih iščem jaz, ni oz. jih je zelo malo, bom nekaj podobnega delala tudi v prihodnje, je pa res, da niti pod razno s klasičnimi prošnjami, ampak s posebnim pristopom.

  • tilen

    Hvala za super zapis, ki da misliti ;)

  • tilen

    sam kako pa potem pristopiti do podjetja pri iskanju študentskega dela iz svoje stroke, če pa po večini zahtevajo CV+motivacijsko pismo!? in seveda izkušnje, ki jih kot študent prav veliko ne morem imeti iz te določene stroke, če ne dobim nikjer prave priložnosti za dokazovanje svojih znanj in potenciala.!
    +tukaj je tudi problem v tem, da so po večini tudi slovenske kadrovske službe še vedno preveč staromodne in redko cenijo, drugačen pristop. Se pa strinjam, da je nujno izpostaviti, kaj lahko podjetju ponudiš, tisto nekaj več. Lp, Tilen