Skip to content

Retorična vprašanja in puhlice

Poznaš tisti trenutek, ko poješ in natakar pride do mize, pobere krožnike ter vpraša, če je bilo v redu? Ljudje takrat v večini primerov verjetno rečejo “Ja, seveda,” ker jim je preveč nerodno, da bi se pritožili.

Razlika med dobrim in slabim natakarjem nastane, ko so ga v restavraciji res nekaj polomili in namesto, da bi rekel, da je bilo v redu, vljudno izraziš pripombo glede hrane ali pijače. Še vsakič sem ob takem odgovoru naletel na zaboden pogled, ki mi je govoril: “Ne vem, zakaj mi moraš to pripovedovati. Bila je samo vljudnostna fraza, ki mi jo je naročil šef. V resnici pa me ne zanima, kaj ni bilo v redu, ker za to itak nisem kriv jaz, ampak kuhar. To ni moja sanjska služba in odkrito povedano me ne zanima, ali boš prišel še kdaj nazaj. Zdaj pa prosim nehaj govoriti, ker držim v roki pet kil krožnikov in kozarcev in bi se rad premaknil do kuhinje, prevzel novo naročilo in upal, da naslednja stranka ne bo tak težak kot si ti.”

Mogoče pretiravam in je natakarjev sestavek v glavi krajši ali pa celo bolj sočen. A vseeno imas potem tisti grenak obcutek sprašujoč se: Kaj mu je sploh potrebno vprašati? Mar bi bil tiho in odnesel stvari.

Včeraj sem ravno bral zapis o tem, kako Apple trenira zaposlene v svojih trgovinah, da entuziastično delajo za praktično minimalno plačo. Geniji ali kakor Apple imenuje svoje zaposlene v trgovinah so praktično edina človeska interakcija, ki jo bodo kupci Applovih izdelkov kadarkoli imeli v življenju s podjetjem in zato Apple namesto v višje plačilo, vlaga trud v to, da te zaposlene prepričajo, da delajo za višji cilj – obogatiti življenja obiskovalcev trgovin.

V povprečni slovenski restavraciji tega seveda ne moremo pričakovati. Lastnik najverjetneje nima niti znanja niti časa, da bi se lotil poštenega treninga in seveda druge vrste motiviranja kot z višjo plačo. Rezultat tega je visoka fluktuacija v gostinstvu in nizka motivacija za delo.

Ali bo natakar odkrito vprasal to vprašanje in odkrito tudi poslušal morebiten negativen odgovor ter mogoče celo kaj ukrenil glede tega, je tako bolj ko ne odvisno od tega, kakšen človek je.

Drug ekstrem je McDonalds. Očitno je v politiki franšize, da morajo zaposleni v trenutku, ko ti predajo pladenj s hrano in pijačo reči: “Hvala, pa pridite še kdaj.” V vecini primerov je to izpadlo kot hitro in neiskreno drdranje, ki ga komaj razumeš.

Ob enem od obiskov McDonaldsa sem doživel celo to, da je zaposlen potem, ko je zdrdral svoj obvezni hvalapriditešekdaj, na glas poslal stranko v tri pisane marjetice, ker se je v drive-inu odpeljala brez pozdrava. Classy, ni kaj.

Ne pričakujem fanfar in rdečega tepiha. Pricakujem samo spoštljiv in iskren odnos, glede na to, da ima natakar tudi zaradi mene placo 15. v mesecu. Je to preveč?

DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.