Imamo internet dveh hitrosti. Ne, tu ne bo govor o internetni nevtralnosti, pač pa o razliki med dojemanjem vloge interneta v poslovanju organizacije.
Za ilustracijo bom uporabil analogijo z dirkanjem. Razlike pri pristopih in rezultatih so tako velike kakor med dirkalnikom formule 1 in navadnim cestnim avtom.
S prvo, največjo, hitrostjo po internetnem dirkališču drvijo startupi in ostala nova podjetja, ki se nočejo imenovati startup, ampak hočejo samo delati posel na internetu 🙂
Ti večinoma dirkajo na najvišjih obratih z največ vložka in fokusa na internet. Ta podjetja hitrosti primerno velikokrat vrže iz ovinka in končajo v razbitinah ob dirkališču. Le najbolj spretni in vešči zmagajo zaradi svojega poguma in znanja. So inovatorji tako v novih tehnologijah kakor v podiranju in optimizaciji obstoječih poslovnih modelov. Nagrade so temu primerne.
Slaba novica za internet in njegove uporabnike je, da so te organizacije v manjšini. Velika večina organizacij so še vedno nedeljski turisti, ki se peljejo na ogled zgoraj omenjene dirke.
Zdi se jim fino, da bi tudi sami dirkali, saj veliko berejo in slišijo o tem, kako je internet fajn. Včasih tudi sami poskusijo kakšen ovinek speljati bolj drzno, a dlje kot od občasnega škripanja gum ne grejo. Investicija v pravo internetno dirkalno moštvo se jim zdi prestrašna ali nezaslišano velika, saj so slišali, da sosedov mulc v garaži kar sam šraufa dirkalnike za drobiž.
Zato ga najamejo, a na koncu se izkaže, da jim je namesto garaže polne dirkalne opreme naredil samo izložbo nekje na koncu kompleksa garaž. Tisti uporabniki, ki zatavajo mimo, si lahko samo ogledajo njihove lepe nalepljene plakate. A to je pač to za ta d’nar.
Podjetje tako ne more vstopiti na pravo internetno dirko, saj konec koncev nima š čim. Po začetnem navdušenju jim tako ostane le izložba. Zato po malem obupajo in obdržijo izložbo ter se vsake toliko časa hudujejo, češ, ta internet, nič nimam od njega.
Potem pa je tu še nekaj hujšega. So organizacije in podjetja, ki imajo na voljo kupe denarja, vendar pa je moštvo, ki ga najamejo, sestavljeno iz kupa sosedovih mulcev, ki so bili bolj podjetni in so se organizirali v agencije. V tem primeru bodo ne glede na to, koliko denarja jim bodo te oganizacije zmetale, še vedno na koncu dostavili samo bolj ali manj všečno izložbo.
Kdo so te organizacije in podjetja?
Banke in druga državna podjetja, javna uprava, podjetja, ki so bila ustanovljena v prejšnjem stoletju ali z lastniki, ki jim je bil socializem FTW. Skratka, prepoznaš vzorec.
Vzemimo za začetek kot primer banke in javno upravo. Ministrstvo za javno upravo je pred kratkim prenovilo e-upravo, sam pa se bolj ali manj mučim z Abanetom.
Kaj je skupno obema? Dragi bralec, bralka, prav imaš – izložba. Medtem, ko je nova e-uprava sicer velik korak naprej, smo za razvitim e-upravnim svetom zdaj samo 5 in ne več 15 let zadaj, kakor se je slikovito izrazil kolega Mavsar. Šlo je za prenovo uporabniškega vmesnika ne pa tudi za prenovo uprave.
Že nekaj let je po prenovi kot alfa in omega spletno mesto javne uprave čislan gov.uk. Zato ga nekateri bolj ali manj posnemajo. Problem je, da posnemajo uporabniški vmesnik, ne posnemajo pa tudi ozadja.
Zadnjič je v intervjuju bivša vodja marketinga pri Applu na vprašanje o tem, kako bi lahko bilo več podjetij tako uspešnih kot Apple, odgovorila: “The world doesn’t need more Apples, the world needs more you.” Tako tudi Slovenija v samem jedru ne potrebuje 1:1 skopiranega modela druge države, ampak potrebuje storitev, ki je prilagojena za svoje državljane.
“Pa kaj si ti nor, vrži toti e bek!”
… bi rekli internetni somišljeniki na štajerskem. Primarni cilj Slovenije mora biti, da bo vrgla ta “e-kot-elektronsko” stran in ne bo potrebovala e-uprave in uprave, ampak samo enotno javno upravo, ki bo temeljila na digitaliziranih procesih in fokusu na potrebah državljanov. Internet bo orodje za vsa opravila v povezavi z javno upravo. Potreba po fizični prisotnosti strank mora biti zmanjšana na minimalno količino.
Javna uprava ni nič drugačna kot podjetja na trgu. To storitev si zaslužimo, saj za to tudi plačujemo državi v obliki davkov. Plačujemo za storitve ne izložbe.
Et tu, banke.
Podobno je z bankami. Tudi tu imamo bančništvo in elektronsko bančništvo. Elektronsko bančništvo je zgolj oddaljen dostop do šalterja. Za kakršnokoli resnejše opravilo boš v 2015 še vedno zabil uro ali več na banki pri “svetovalcu” in se vmes začudeno spraševal ali tvoj bančnik igra pasjanso ali ima res za poklikat toliko stvari.
Bančništvo na internetu je v 2015 slaba šala.
Samo par stvari iz glave; če bi šel razmišljat o tem, bi bil spisek še toliko daljši:
- če želim skleniti kredit ali vključiti / podaljšati / povečati limit, zakaj ne morem banki (v miru, ko imam čas) vsaj posredovati vseh potrebnih informacij pred sklenitvijo kredita, da se potem lahko pogovarjam samo še o vsebini in ne da izgubim uro in še več svojega aktivnega časa; če že ne vsaj poslati direktne vloge in jo elektronsko podpisati;
- zakaj si sam v miru ne morem naklikati trajnika;
- kar je v fizičnem svetu tako zelo lahko, ko lahko varčuješ in budgetiraš s kupčki denarja v različnih kuvertah, je očitno nemogoče na internetu.
- zakaj je tak misterij učinkovit iskalnik po transakcijah?
- zakaj noben ne pogleda analitike in izpostavi tistih informacij in akcij, ki jih najpogosteje potrebujem in ne naredi intuitivne navigacije?
- zakaj mi banka ne pošlje obvestila na valuto e-računa?
- če me že banka posiljuje z vnašanjem informacij, kakor sta namen in koda plačila, zakaj nimam možnosti enostavnega vizualnega pregleda, kam je šel denar?
To je samo nekaj stvari, ki tako slabijo izkušnjo strank z banko kot tudi puščajo bankam veliko denarja ležati na tleh.
Mimogrede, pri tempu dela, ki sem ga izkusil, lahko bančnik obdela na dan verjetno nekje 8 do 10 strank. Je poskusil kdo pri teh bankah izračunati, koliko strank več bi lahko bančnik obdelal, če bi do njega že prišle z izpolnjenimi informacijami? Koliko več časa bi lahko banka prihranila? In koliko več zaslužila?
Plakati, plakati vse povsod!
Spisek se ne konča tu. Slovenija je precej majhno in nezahtevno internetno dirkališče, ki je večjim playerjem velikokrat nezanimivo, zato lahko uspevajo na slovenskem internetu tudi nedeljski turisti.
No, eno dejstvo je jasno: za dobre projekte morata biti kompetentni obe strani: naročnik in izvajalec. Slab naročnik ne more od izvajalca zahtevati dobrega izdelka, slab izvajalec pa ga ne zmore dostaviti. Zato nastanejo objave kot je ta ali ta.
Nakupni procesi iz pred dobe interneta skoraj ne obstajajo več. O nakupih se odločamo drugače – na podlagi informacij, ki so nam – zaradi interneta – instantno dostopne. Biti v centru teh informacij in ponujati te informacije in orodja je tisto, kar prinaša zmago na tej dirki.
A obstaja toliko internetnih projektov, ki so se zgodili brez vsakršne poslovne logike v ozadju in ni je računice na tem svetu, ki bi opravičila njihov obstoj. Dajmo delat samo zato, da se dela in da se skuri budget.
Težava je tako globlja od nepoznavanja zakonitosti interneta. Težava leži v nerazumevanju poslovanja, marketinga in prodaje; torej osnovnih gradnikov podjetja, zato se je treba vrniti k osnovam.
Princip posla na internetu je zelo, zelo, zelo preprost:
- Več stvari, ko lahko uporabniki naredijo (sami) na internetu, bolj bodo zadovoljni. Lažje, ko bodo to naredili, toliko bolje!
- Bolj bodo zadovoljni, več bodo uporabljali storitve.
- Več bodo uporabljali storitve, več informacij bodo vnesli.
- Več informacij bodo vnesli, boljše produkte bo lahko podjetje ponudilo na podlagi teh informacij.
- Boljše produkte, ko bo podjetje ponudilo, bolj bodo uporabniki zadovoljni in smo spet pri prvi točki – krog je sklenjen.
Če fantje na Facebooku to razumejo, zakaj ne morejo tega razumeti bančniki? Zakaj tega ne more razumeti javna uprava? Zakaj tega ne morejo razumeti zavarovalnice, operaterji, trgovci? Common-fucking-sense!
Tehnologija je pripravljena, organizacije niso.
Kako torej tekmovati na Veliki nagradi Interneta?
Narediti lep interfejs (izložbo) je lahko. Narediti uporaben interfejs je že precej težje. Spremeniti način razmišljanja in graditi posel okoli interneta je težko in dolgotrajno delo, a prinaša zmage z velikimi nagradami.
Podjetja in organizacije, ki želijo resno tekmovati na Veliki nagradi Interneta, morajo okoli tega graditi svoj poslovni model, spremeniti, optimizirati ali na novo postaviti svoje procese in zagotoviti poslu primerno investicijo za pripravo na zmago.
Če tega ne bodo storili, bodo lahko samo gledalci in ne protagonisti Velike nagrade Interneta.