Ena mojih najljubših aktivnosti na kmetiji je iti v gozd sekat drevesa. Najboljši občutek je, ko spodrežeš drevo in začne padati. Prizor in zvok ob tem sta nepozabna – škrtanje lesa, ki se lomi v deblu pri štoru, lomljenje vej in vejic drugih dreves v okolici, vzlet ptic, ki se vznemirijo ob tem in na koncu padec tega velikega drevesa natančno v smeri, ki si si jo zamislil. Nekako kot zmaga človeka nad naravo.
Preden kdo skoči vame, da uničujem naravo in prispevam k nastanku ozonske luknje in podobno ekološko mrmranje, drevesa sekam zgolj za drva, torej za to, da babica lahko speče dobro potico in da nam je toplo v hiši. Ampak bistvo, ki ga hočem povedati, leži drugje.
Če si pozoren, slej ko prej ugotoviš, tako kot Balašević v Pesmi o jednom petlu, da princip je isti, sve so ostalo nijanse. Vzorci se torej ponavljajo tako v naravi kot v življenju. Bistvo je torej v tem, da z voljo, znanjem, pravimi informacijami fokusom na prave stvari in pravimi orodji lahko dosežeš, kar hočeš. Vsaka ovira ima svojo šibko točko, ne glede na to, kako velika je. Vzemimo na primer drevo, visoko vsaj 20 m. Z žago, sekiro, traktorjem, prikolico,… in znanjem, kako uporabiti vsa ta orodja, pridemo kmalu do polen v štedilniku.
Zgodba o Davidu in Goljatu prav tako ni izjema. David je premagal Goljata, filistejskega velikana, ki je 40 dni držal v strahu celotno izraelsko vojsko, zgolj s fračo, s katero je ustrelil kamen v Goljatovo glavo. Da je bilo delo zagotovo opravljeno, mu je na koncu odrezal še glavo, ampak pustimo podrobnosti. Tudi če se je Goljat zdel še tako nepremagljiv, je David imel pravo orodje in Goljat imel svojo šibko točko. Glavo, kakopak, muahahaha. Malce južneje imajo pravi izraz za to – nadmudril ga je.