Včasih, ko se ozrem nazaj, na svojih 16 let (whoa…) izobraževanja, ugotavljam, da mi je to sicer dalo kar nekaj znanja. Lahko bi mi ga še veliko več, če bi bil malce drugače nastavljen in če bi me znal bolje motivirati, da bi v njem videl več vrednosti in se bolj potrudil… Upam, da bo šlo slovenskemu izobraževalnemu sistemu kdaj na bolje, čeprav je trenuten trend daleč od tega.

Vseeno pa mi je dal sistem in njegovi akterji par dokaj pomembnih življenjskih lekcij in spretnosti, ki so mogoče vredne še več kot samo znanje, ki sem se ga naučil iz knjig.

“Verjamem, ko vidim”

Te besede sem slišal nekje sredi osnovne šole, izrekla pa jih je Milena Kvaternik, tršica slovenščine. Imela je tak zanimiv sistem – dve pozabljeni domači nalogi in hopla, šus v redovalnico. Kar je pomenilo, da sploh ni imela tiste majhne redovalnice (kamor so sicer tršice zapisovale pluse, minuse in krogce in potem v glavno redovalnico dajale “velike” ocene), pri njej so bile vse ocene “velike”. Tako je pri domačih nalogah za prvi minus potegnila črtico poševno navzgor in za drugi dol in je ratala lepa 1:) Tako je bila potem vedno panika, če je kdo pozabil nalogo in si je nato zmislil nešteto razlogov, zakaj mu pač ni uspelo naloge narediti. Ona pa je samo skomignila z rameni in odvrnila: “Verjamem, ko vidim“.

Lesson learned: zgodba o nejevernem Tomažu je v resničnem življenju dokaj uporabna, ko ti kdo hoče kaj prodat brez da bi imel kaj pokazati.

Copywriting, nakladanje ali “How to bullshit your way through college”

Veliko smo pisali. Veliko je bilo seminarskih, eseje, spisov, veliko je bilo neke olikane komunikacije s profesorji po mailih. Posebno ponosen sem na svoje kratke zgodbice oz. spise v osnovni šoli, od katerih je ena celo dobila nagrado v reviji Kekec, in sicer sem bil kot avtor izbran za lažnivca meseca, za nagrado pa sem dobil knjigo o slovenskih planinah. Phew. Laž se dejansko ne izplača vedno.

Srednja šola je prinesla malce bolj zagonetne čase v mojem pisanju, še posebej pri angleščini in slavnih essayjih gospe Petričičeve, pri katerih sem se ji za popolnoma nesmiselne naslove (like: How would we live in a technologically advanced world…wtf…) maščeval z enako nesmiselno vsebino. Iz tu izhaja meni njena najljubša izjava vseh časov: “Anej, your ideas are just too deep to be understood by the general public” Well, thank you, mem, I appreciate it.

Posebej velik vpliv na pisanje pa je imela oz. ima EF. Tu so bile številne seminarske, predvsem je bilo veliko prilaganja vsebin, npr. virov seminarskih nalog. Ker sem bil vedno temeljit pri temu in pazil, da me ne bi “dobili”, je to v končni fazi pomenilo, da sem se naučil v dokaj kratkem času prilagoditi kul vsebine do neprepoznavnosti avtorja. To še sedaj s pridom uporabljam, ko je potrebno kake vsebine povzeti, malce obrniti ali kako drugače “prilagoditi”. Produktivnost je večja in rezultat boljši.

Včasih je bilo tudi potrebno iz principa napisati veliko besedila. Npr. izpit pri Gospodarskem pravu ali pa pri International economics (še veliko bi se jih našlo, a ta dva izstopata). Saj, učil sem se, a izkušnje prejšnjih generacij so narekovale, da je potrebno popisati celo polo, ki jo dobiš, tudi če nimaš kaj napisati. Včasih pa me je doletelo tudi kakšno vprašanje na izpitu, ko preprosto nisem vedel odgovora iz glave, nekaj pa se mi je vseeno svetlikalo, ali pa mi je kdo kaj prišepnil. Tako sem bil na podlagi par ključnih besed hitro sposoben zgenerirati precejšnje količne besedila, ki sicer niso pomenile popolnoma nič, a glede na rezultate izpitov, so bile res odlične.

Izvedba predstavitev

Vsaka seminarska je ponavadi imela še predstavitev. Tako smo dolge ure časa izgubljali ob poslušanju dolgočasnih predstavitev in epileptičnih powerpointih. Kakor sem se ob tem dolgočasil, pa sem na srečo znal iz tega tudi nekaj potegniti. Začel sem delati malce bolj privlačne powepoint designe, pri govornem delu prestavitve pa sem poskuil biti kratek in jedrnat.

Ta skill je zlata vreden, saj je uporaben v poslovnem svetu do konca kariere. Folk, hvala za dolgčas, koristil mi je.

Justfuckinggoogleit.com

Človek se (če se hoče) dejansko nauči uporabljati Google. Google, before you ask. Google is your friend. Če upoštevaš dejstvo, da je na svetu gotovo nekdo, ki razmišlja podobno, kakor ti, je tudi gotovo že nekdo imel določen problem. Ali še bolje, gotovo je nekje nekaj napisano ali dokumentirano. In Google ve, kje to je. Ljudje, ne sprašujte neumnosti, ampak vtipkajte tisto, kar vas zanima, v Google. On ve.

Bodi tiho, takrat ko je treba

Sicer sem človek, ki redko drži jezik za zobmi. V tem primeru sem se res težko zadržal, ker sem vedel, sem imel prav, a sem dovolj hitro videl, da bom manj energije porabil za to, če bom “naredil”  tako, kot je hotel asistent. In sem. Pa je bil srečen. Mislim, da obstaja tudi nek samurajski ali judoistčni rek, ki pravi nekako v stilu, da so zmagovalci tisti, ki se znajo včasih prihuliti ali utihniti in potem udariti ali pa narediti stvar po tihem po svoje.

Če se še kaj spomnim, dopolnim.

Reblog this post [with Zemanta]