Odgovor je kratek: takrat, ko so temu tudi namenjena; torej osnovna in srednja šola ter faks. Torej približno od 6 od 25. leta. Glava je takrat še prazna in mindset staršev ter posledično otroka je  (naj bi bil) usmerjen v njegovo učenje. Nikoli sicer ne vemo vsega in obstaja tudi pojem vseživljensko učenje, a mislim, da bi to moralo biti namenjeno predvsem poglabljanju obstoječih znanj ter spretnosti in ne toliko pridobivanju popolnoma novih. Razlogov zakaj in kako se bomo dotaknili v nadaljevanju. Da ne bo pomote – govorim o učenju znanj in spretnosti, ki jih potrebuješ za opravljanje svojega dela.

Odločilna leta za eksperimentiranje s tem, v kaj se boš usmeril, pridejo že v osnovni šoli. Tu morajo odločilno vlogo odigrati predvsem starši in šola, ki prepoznavajo otrokove talente in jih usmerjajo v primerne aktivnosti.

Ko že osnovnošolci razvijajo aplikacije

Na delavnici Mobitelovega natečaja za Android aplikacije se je zraven mene usedel majhen fantič. Obrnem se k njemu in ga vprašam: “Si prišel z očijem?” Zasmeje se in odvrne: “Emm, ne. Jaz programiram aplikacijo.” Za trenutek zadržim dih in si mislim: “Opa, mali je car.” Vprašam ga: “Ti, koliko pa si star? Si potreboval opravičilo, da si sem prišel?” Odvrne: “9. razred sem. T’ršica mi je komaj dovolila, da manjkam od pouka, mami mi je morala napisati opravičilo.”

Pred kratkim sem naletel na Ted Talk Thomasa Suareza, ki hodi v 6. razred in že razvija  aplikacije za iOS platformo; med drugim je tudi avtor aplikacije Bustin Jieber, kjer se lahko uporabnik norčuje iz Justina Bieberja. Thomas izpostavi zanimivo dejstvo: če želiš več vedeti o matematiki, greš v matematični krožek, če želiš več vedeti o fiziki v fizikalnega in tako naprej. Kaj pa če se želiš naučiti programiranja aplikacij? Ker za to ni bilo krožka, ga je s pomočjo učiteljev ustanovil sam. Več o tem v objavi na The Next Web, kjer je tudi video njegovega govora.

To je sicer izjemen primer, ki ga ne vidiš ravno na vsakem koraku, a vendarle oblikovalcem šolskih programov prinaša pomembno sporočilo: šolske programe je potrebno posodobiti. Dasiravno to ni bistvo te objave, kriči dejstvo, da če hočemo oblikovati družbo, ki bo konkurenčna po znanju, je potrebno mladim omogočiti temu primerne možnosti za izobraževanje.

Čas gre hitro naprej. Izkoristi ga, dokler ti je na voljo.

Kako hitro grejo čas in z njmi tehnologije naprej, priča dejstvo, da sem svoj prvi računalnik dobil šele v 8. razredu osnovne šole in dostop do interneta v 1. letniku srednje. Ko se pri svojih slabih 27 letih ozrem nazaj, si mislim, da bi bilo dobro, če bi se naučil programirati ali pa vsaj dobro pisati HTML in CSS. Računalnik pa je bil takrat namenjen predvsem delu za šolo, igric nisem nikoli igral. Za programiranje doma nisem dobil vzpodbude, res pa je tudi da nisem bil tako trmast, da bi se tega vseeno naučil sam, kar bi mi sedaj verjetno veliko pomagalo pri delu, ki ga delam.

A po krajšem premisleku ugotovim, da se motim. V internetnem fohu sem se znašel bolj ko ne po naključju; Blaž Kos me je kot popolnega zelenca v spletu v mojem takratnem 2. letniku ekonomije povabil v podjetniški projekt, kjer smo postavljali spletne strani in aplikacije. Po začetni skepsi sem si mislil: “How hard could it be?” in lotili smo se dela. Moja naloga je bila predvsem pripeljati projekte od začetka do konca, po sili razmer pa sem jih potem tudi moral načrtovati. V sledečih projektih in sodelovanjih s podjetji ter agencijami pa so se med slalomiranjem po različnih področjih spleta spretnosti in znanja usmerila predvsem v marketinško-uporabnostni del. Tako lahko sklenem, da bržkone ne bi bil tako dober programer, kot lahko postanem dober strokovnjak za poslovno-podjetniški del spleta.

Priročno je tudi, če si sproti postavljaš benchmarke, preverjaš sam pri sebi, kje si in kako ti gre. V ta namen sta nastala tudi zapisa Kaj sem se naučil o biznisu (prvi del) in Kaj sem se naučil o biznisu – 2. del.

Bistvo: Preizkusi čim prej čim več stvari.

Tudi če izobraževalni sistem ni usmerjen v prakso, morajo biti tako starši kot tudi učenci, dijaki, študenti usmerjeni v praktično pridobivanje znanja. Igrati, preizkušati, testirati ustvarjati takrat, ko je čas za to. Enkrat, ko prideš s faksa moraš začeti ustvarjati vrednost, takrat je konec časa za učenje stvari iz ničle, takrat se začne čas, ko moraš v poslu, ki ga delaš, postajati vse boljši in boljši.

Bistveno je, da ugotoviš, kaj ti je kul početi, v čem uživaš, kaj te izpolnjuje. To je najbolje opisal Steve Jobs v legendarnem govoru na Stanfordu.

Mislim, da je ravno prej omenjeno slalomiranje odločilno za to (tudi če na pol leta menjaš projekte/podjetja), da se najdeš in za to obstaja tudi pregovor: “You learn to fit in by not fitting in“. Ne trdim, da se v  srednjih letih ne moreš naučiti ničesar novega, vendar pa trdim, da je čas za to v letih, ki so za učenje namenjena. Še enkrat ponavljam moraš v osnovnošolskih, dijaških in študijskih letih preizkusiti čim več stvari in se najti, kajti v primeru, da s faksa prideš brez konkretnih znanj, si kratko malo rečeno fucked.