Že ta čas edini samooklicani slovenski marketinški guru (da, Aleš Lisac) je pisal o tem, kako je dobro, da se otroci v šolah učijo stvari na pamet.
Moja srednješolska profesorica angleščine Maja Petričič se je stvari lotila na podoben način. Najin odnos sicer ni bil sicer vedno med najtoplejšimi, vseeno pa ji moram na tem mestu dati določen credit.
Bržkone z razlogom je imela izbor žlahten besed in področij v angleškem jeziku, katere je lepo v bolj ali manj ponavljajočih se rafalih razporedila čez 4 leta. Vsako leto večkrat so bili denimo na sporedu if stavki, transformacija povedi (povej drugače isto) itd. Za svoje sotrpine nisem ravno prepričan, zase pa vem, da, mi je vse to ostalo v glavi (se potreplja po rami) in na faksu sem blestel v if stavkih in podobnem. Mislim, nekaj mora biti narobe s tabo, da če 4 leta poslušaš eno in isto in si potem ne zapomniš vsaj nekaj od tega.
Da je naslov tega posta resničen, poskuša dokazati tudi stand-up komik Mark Grungor: