V spletno-mobilni branži je ves čas čutiti napetost med izvajalci in naročniki. Nek skupen imenovalec napetosti je, da izvajalci nategujejo s cenami, naročniki pa da težijo in ne plačujejo. Kakor je v obeh tožbah nekaj resnice, morajo predvsem izvajalci poleg načrtovanja, oblikovanja in programiranja imeti še veliko drugih bolj mehkih spretnosti, da lahko projekte pripeljejo uspešno od prodaje do lansiranja in so za to tudi plačani ter ne naredijo izgube.

Z vsakim projektom bolj verjamem, da je ključna stvar pri projektih medsebojno zaupanje med naročnikom in izvajalcem. Gradnja zaupanja se začne že pri sami prodaji projekta, ko izvajalec prepriča naročnika, da ga izbere. Nadaljevati pa se mora v planiranju in predvsem v izvedbi. To v večini primerov pomeni, da mora izvajalec za roko držati naročnika in ga peljati mimo vseh groznih ovir spletno-mobilnega sveta.

Res je, da so po eni strani spletne in mobilne tehnologije še relativno mlade in da je veliko naročnikov še vedno zelo za časom, a po drugi strani se o tem toliko piše in govori, da zahteva od človeka samo malo volje in časa, da ima lahko spodoben pregled nad tem, kaj se dogaja v spletnem in mobilnem ekosistemu.

Kakor se naslednje točke zdijo samoumevne, se v projektih vse prevečkrat pozabi večina od njih. Veliko odgovornost upravljanja projekta seveda nosi izvajalec in kot rečeno že na začetku mora poleg dejansko opravljenega dela imeti tudi odličen nabor znanj (projektnega) managementa in poslovnih vidikov projekta. Zato je tudi plačan.

Vendar – kadar izvajalec vidi, da kljub vsemu trudu ne bo prišel daleč, je včasih bolj pametno “odpustiti” naročnika, ki nima interesa, da bi sodeloval, se učil in skupaj z izvajalcem dosegal dodano vrednost na projektu ter se posvetiti tistim, ki ta interes imajo. To je sicer težko narediti, ko moraš preživeti in zagotoviti plače, vendar te na dolgi rok taki naročniki lahko pokopljejo.

Izvajalec mora:

Znati natančno vsebinsko, stroškovno in časovno ovrednotiti projekt

Narediti breakdown vseh vlog, nalog in funkcionalnosti – to pomeni narediti domačo nalogo, se dobro pripraviti. Ustrezen pregovor v tej točki je: failing to plan is planning to fail.

Voditi naročnika pri opredelitvi ciljev in učinkov projekta (poslovni del)

Pred začetkom izvedbe mora biti jasno: kaj hočemo doseči, kdaj hočemo doseči, koliko denarja bomo potrebovali in kdo vse bo to naredil. Več o tem pri naročniku.
določiti in skomunicirati workflow z naročnikom. Izvajalec mora biti tisti, ki pozna korake od začetka do zaključka projekta, ve, s katerimi orodji in metodami se bo projekt izvajal. Naročnik lahko tu komentira, sprašuje in priporoča, izvajalec pa je tisti, ki mora določiti in upravičiti izbor orodij, metod in načina/poteka dela.

Sproti meriti in spremljati porabo časa in stroškov (resursov) in o tem sproti obveščati naročnika

Slednje velja še posebej takrat, kadar izvajalec vidi, da bo mogoče prišlo do težav. Izvajalci delajo ravno v tej točki ponavadi največjo napako, ko se po podpisani pogodbi zaprejo v svoj black box in jih ni ven, dokler ni potrebno naročniku povedati, da se je zgodil ups.
Znati postaviti meje

Predvsem oblikovanje je tisti del spletnih in mobilnih projektov, kamor se lahko vtakne vsak, ki ima 5 minut časa. Izvajalec za voljo normalnega poteka projekta ne sme pustiti naročniku mikroupravljati projekta z nevsebinskimi podrobnostmi. Izvajačeva naloga je, da skomunicira svoje delo in stoji za odločitvami. Naročnik lahko v projektu sodeluje z vsebinskimi komentarji; npr. koncept projekta, delovanje funkcionalnosti, besedila, izbor grafik – stvari, ki se neposredno tičejo funkcije in ne forme projekta

Naročnik mora:

(Znati) določiti, kateri so cilji in željeni rezultat investicije

Če boš investiral v spletno stran, mobilno ali spletno aplikacijo, potem je že po načelu dobrega gospodarja potrebno vedeti, kakšen kaj hočeš doseči. Po principu “Vsaka pot brez cilja je prava” lahko podjetju narediš več škode kot koristi.

In izvajalec, ko slišiš naročnika najprej reči “pa ne vem, radi bi prenovili sajt, da bo bolj simpl” ali pa še huje “koliko stane en websajt / mobilna/facebook aplikacija?” je prvi znak za alarm in bolj resen pogovor okoli tega, kateri so cilji in rezultati, ki jih želi doseči. Ti se ponavadi vrtijo okoli naslednjih možnosti: pridobiti prodajne kontakte, direktno povečati prodajo, razbremeniti call center itd. Izvajalec mora biti sposoben voditi naročnika (če sam še ne ve) do ubeseditve in določitve ciljev. Ko so ti enkrat postavljeni, se veliko lažje pogovarjaš naprej o izvedbi projekta.

Znati ovrednotiti cilje – postaviti mejnik ob kateri doseženi vrednosti bo projekt uspešen

Postavljeni cilji morajo biti merljivi, realni in časovno določeni – Želimo doseči x prodajnih kontaktov v n časa. To bomo izmerili s tem orodjem na tak način. Naročniki imajo pogosto nerealna pričakovanja ali pa jih sploh ne znajo oceniti. Dolžnost izvajalca je, da zna določiti in to elokventno skomunicirati z naročnikom, kakšen je mogoč izplen ob določeni investiciji in kaj vse bi bo potrebno narediti, da se bo ta cilj zgodil.

Imeti (vsaj) okviren pregled nad področjem, v katerem investira in biti sposoben ovrednotiti možnosti 

Če se pogovarjaš z naročnikom, ki hoče imeti Facebook aplikacijo, a hkrati nima Facebook profila ali delati mobilno aplikacijo in telefonira z Nokio 3310, potem bodo tu težave. Naročnik mora biti s področjem investiranja seznanjen toliko, da okvirno pozna možnosti in omejitve področja. Če kot izvajalec vidiš, da naročniku manjkajo te težave, je tvoja dolžnost, da ga najprej izobraziš. Če si car in ima naročnik denar, mu prodaš delavnico, če ne je brezplačna delavnica tvoja investicija v to, da boš imel tekom projekta čim manj težav. Če vidiš, da ne boš z naročnikom nikamor prišel, odidi stran.

Imeti v podjetju določene ljudi (najmanj enega!), ki bodo skrbniki (managerji) projekta

V podjetju mora biti vedno nekdo, ki se bo ukvarjal in skrbel za projekt, enkrat ko bo razvoj zaključen. Noben projekt ne živi sam od sebe, vedno mora biti nekdo zadaj, da ga ukvarja. Če izvajalec, oceni da se naročnik ne misli ukvarjati s projektom po zaključenem razvoju, mu mora skomunicirati dejstva, zakaj se je potrebno s projektom ukvarjati in zakaj je potrebno tudi po zaključku meriti, testirati, optimizirati.

(Biti sposoben) plačati za opravljeno delo

Večina slovenskih digitalnih agencij je bila vsaj enkrat (če že ne stalno) v težavah zaradi neplačil (oz. odloženih plačil) naročnikov. Verjetno isto velja za freelancerje. Kadar se lotiš investicije v spletni/moblni projekt, moraš imeti zagotovljen budget, ker se spodobi in je pravično, da izvajalce plačaš. V roku. Prav tako moraš imet razčiščene pojme, koliko nekaj stane. Priti do izvajalca s 500 € in imet v mislih portal ali pa mobilno aplikacijo, ki bi tekla na obeh najbolj popularnih mobilnih OSih, nima smisla. Pozanimaj se najprej, koliko te stvari stanejo. Na drugi strani pa tudi preveri izvajalce – kaj so do sedaj že naredili in kakšna kvaliteta tega dela je bila.

Če slučajno sam tega kot naročnik ne znaš presoditi, poglej v svojih krogih, kdo pozna to sceno, katero se podajaš ali poguglaj strokovnjake s tega področja in investiraj nekaj časa (in mogoče tudi denarja), da ti oni priporočijo prave izvajalce. Najeti sosedovega mulca za 500 €, da postavi stran ali razvije napol delujočo aplikacijo, ima ponavadi več slabosti kot prednosti. Če drugega ne, ti ne bo vedno na voljo za podporo, kakor je to ponavadi poskrbljeno pri proper izvajalcih.

Če imaš željo narediti space shuttle, medtem ko imaš budgeta dovolj samo za papirnato, startaj z manj. Razporedi projekt v faze. Definiraj MVP  (minimum viable product) – izdelek z minimalnimi oz. bistvenimi funkcionalnostmi, ki še zagotavljajo dodano vrednost za končnega uporabnika.

Sem kaj pozabil? Bodi kul in deli predloge v komentarjih.