Skip to content

Pravilo 1 odstotka

creating-contentPravilo 1% je koncept, ki pravi, da od celotne internetne populacije, ki si ogleduje vsebine na spletu, jih ustvarja samo 1%. 9% jih sodeluje (komentira, ocenjuje,…), medtem ko preostalih 90% samo brska po teh vsebinah.  Te številke se nanašajo samo na kvantiteto. Kaj pa kvaliteta?

Slovenski ekonomist Mićo Mrkaić je predstavil zanimiv koncept, ki pravi, da obstajata dve vrsti javnih/online debat. Prvi tip je rezerviran za strokovnjake. Gre za ozko usmerjene debate, v katerih lahko sodelujejo samo ljudje, ki imajo poglobljeno znanje o določeni temi. Take debate so ponavadi konstruktivne ali pa smo vsaj priča spopadu dveh ali več različnih polov.

Drugi tip pa so javne, nestrokovne debate o (trivialnih) temah, kjer lahko sodeluje vsak, ki ima 5 minut prostega časa. Raven teh debat se vedno spusti na raven največjega bebca v skupini. Tako nekako kot najšibkejši člen v verigi.

Večina ljudi znotraj 1% (ustvarjalci vsebin) in 9% (sodelujoči) ima ponavadi največ časa v življenju. To pomeni tudi, da imajo tudi najmanj kvalitetne informacije (-> vsebine). Kvalitetne informacije namreč prihajajo od ljudi, ki dejansko počnejo nekaj produktivnega in morajo ponavadi sklepati kompromise, da lahko ustvarjajo te vsebine (če to ravno ni v njihovem opisu dela). To privede do zaključka, da bodo na vsakem mediju z nemoderiranimi vsebinami prevladovale vsebine z nizko kvaliteto (malo koristnimi informacijami).

Zakaj bi bilo to narobe?

Na primer najbolj ogledan video vseh časov na Youtubu je video, kjer tip poskakuje po odru in to naj bi bila evolucija plesa. No ja. Po moje hakeljc leži v tem, da večina ljudi pač preprosto ni tako inteligentnih oz. željnih kvalitetnih vsebin z dodano (informativno,…) vrednostjo. Ker morajo misliti zraven. Ker so leni. Ker je šolski sistem v k****. Dr. Vesna Vuk Godina je rekla: Kritičen um je prekletstvo. To ni božji dar. Božji dar je neumnost. Neumni ljudje so srečni. Potrebujejo preproste, nizko kvalitetne vsebine, ki jih lahko konzumirajo in sodelujejo kot komentatorji, ocenjevalci,…

Zabavno dejstvo v tem kontekstu je tudi to, da radi govorimo o preobilju vsebin. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi vsebine ustvarjal več kot 1% uporabnikov interneta? Mislim, da bodo ta problem rešile prihodnje spletne tehnologije, ki bodo prinašale relevantne, personalizirane in konsolidirane vsebine. Vsak bo imel absoluten nadzor nad tem, kakšne vsebine bo konzumiral. Tak tip demokracije bo prinesel skupaj podobne vsebine podobnih nivojev kvalitete pravim ljudem.

Originalna objava v angleškem jeziku je tudi na Golden Drum community strani.

DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.
  • Trditi, da imajo aktivni udeleženci največ časa, je precej drzna trditev, da o izpeljavi o kvaliteti ne govorim (me pa zabava paradoksalnost situacije). [Racionalen] interes sodelovati imam lahko tudi, če to neposredno ne zadeva mojega dela. Povsem isti mehanizem kot pri hobijih in družabnem udejstvovanju.

    Vzdihuješ za kritičnim umom. Prav. Ampak poanta kritičnega mišlenja je ravno v tem, da je abstrakten in zato splošen. Kako s tem stojim, lahko odlično preizkusim tako, da se polotim doslej slabo poznanih tem. To jasno nanese “nestrokovno” debato, ampak sodelovati se še vedno lahko splača. Če drugega ne, kot trening mišlenja. Razglabljanje sam pred sabo ima žal to slabost, da ni povratne informacije, kar precej otežkoča napredek.

    Seveda ni vse rožnato in velik del spletnih vsebin res je slaboumen, ampak moderiranje tu ne bo kaj dosti pomagalo. Če je tvoja teza res, so (neprofesionalni) moderatorji ravno tako pritalni kot ostali sodelujoči. Zelo nazoren primer, zakaj samo moderiranje ni dovolj, je Wikipedia in zadrahe okoli moderiranja tam.

  • Prihodnje spletne tehnologije, ki bodo stregle samo relevantne, personalizirane in konsolidirane vsebine tudi najbolj “butasti” uporabniki že nekaj let poznajo pod imenom RSS readerji.

    Jaz recimo ne bi rada živela v svetu, kjer bo nek algoritem izračunal, da mi ustrezajo vsebine s področja spletnega oglaševanja in mi serviral samo še to. Zanimajo me namreč tudi stvari, ki se dogajajo izven moje stroke, zanima me pravzaprav vse, kar je osupljivega, revolucionarnega, neverjetnega, lepega. Misliš, da obstaja algoritem, ki zna to izračunati?

    Strogo personalizirane vsebine ožajo vidno polje, posredno povzročajo nastanek zaprtih “strokovnih” krogov, ki vihajo nos nad “bebavostjo” ostalih uporabnikov, zgubljajo stik z realnostjo in postajajo sami sebi namen. Zato pa imamo toliko teh zakrnelih oglaševalskih in medijskih dinozavrov, ki bi nam radi zaračunavali članke in nas posiljevali z bannerji.

    Nehaj brati Mrkaića in Godino, pojdi do knjižnice, sposodi si raje kakšen pustolovski roman.

  • Dodajam še segmentacijo na spletnih straneh, ki se dejansko že izvaja in doziramo ljudem točno določene vsebine. Meni osebno to zelo ni všeč, a kaj ko so pomembni $$$.

    Se povsem strinjam z Nino: ne želim, da me nekdo na osnovi prejšnjih obiskov določenih vsebin, omejuje samo z določenimi zvrstmi vsebin ali produkti v spletni trgovini. Prav na živce mi gre Amazon, ko vsakič ko grem tja kaj pokukat, v roku ene ure pošlje mail s segmentirano ponudbo po zvrsti izdelkov, ki sem jih pregledovala. Zanima me še veliko drugih reči, če pa me kaj sicer niti ne zanima, pa nekaj pritegne mojo pozornost, si pa širim obzorja.

  • zvonetor

    Sklicuješ se na Mrkaičevo pravilo 1 %, za katerega mislim, da je napačno. Leta 2005, preden smo na Vecer.com postavili lastno blogarsko platformo, smo namenoma naredili raziskavo s katero smo želeli prešteti, koliko ljudi ima dostop do medijev (kateregakoli). In smo ugotovili, da je to samo 3 promile uporabnikov. Potem je sledila eksplozija blogov in številka je zrasla na 0,7 % (to je pokazala druga raziskava narejena septembra 2007). Potem smo začeli z izdajanjem Blogorole in mislim, da se je v zlatih časih slovenskega državljanskega novinarstva število medijsko udejstvovanih ljudi dvignilo na 1,4 %. Kakšno je stanje danes, lahko le ugibam, vendar mislim, da smo padli na 0,5 % ali še manj.