Skip to content

Represija slovenskih fakultet

Današnje popoldne mi je eden od asistentov na Ekonomski fakulteti napolnil z gnevom, ko mi je (ne)prijazno poslal mail, da sem imel na vajah nezadostno prisotnost. Bil sem 5-krat, a baje bi moral biti 6-krat. Na zadnjih vajah je bilo sicer rečeno, da je dovolj 50% prisotnost in da če si bil tam 5-krat, si opravil. Prvi nauk, ki tukaj sledi, je, da se nikoli ne zanašaj na nekaj, kar nekdo zgolj reče; približno zadostuje šele, ko je to na papirju, podpisano in ožigosano.

V “zameno” za nezadostno prisotnost naj bi izdelal še eno seminarsko nalogo. Yay. Potem, ko sem mu v odgovoru prijazno razložil, da je na vajah jasno rekel, da je dovolj 50% prisotnosti in da so to potrdili tudi kolegi, sem dobil nazaj zgolj odgovor, da če hočem, naj pridem, če ne pa ne.

To me je vzpodbudilo k razmišljanju, o tem, da če je moja povsem prosta izbira, da pridem k njemu na govorilne in nato dobim pomilostitev za neudeležbo na vajah, zakaj torej ni moja povsem prosta izbira, ali se bom udeležil vaj ali ne? In po drugi strani – kako naj bo kdo sploh motiviran za delo pri predmetu, če imajo pedagogi tak odnos do študentov. Vendar o tem malce kasneje.

Faks = prostovoljen?

Sam vpis na fakulteto je popolnoma prostovoljen, še truditi se moraš, da prideš tja (no, za EF niti ne). Torej je to tvoja lastna odločitev, da boš vložil svoj čas za to, da boš pridobil določeno izobrazbo, kar ti bo pomagalo, da boš konkurenčen na trgu delovne sile, torej da boš dobro živel in ti ne bo hudo na svetu. Potemtakem naj bi bil prostovoljen tudi obisk predavanj, vaj, seminarjev itd. Torej tukaj ne vidim nobenega razloga, zakaj bi lahko v učni proces na fakulteti uvedli obvezno prisotnost. Preprosto – če hočeš biti tam, si, če ne, pa nisi. Navsezadnje je to tvoja legitimna odločitev, da boš z nesodelovanjem v katerikoli obliki učnega procesa izpustil del posredovanega znanja, kar pomeni, da si na slabšem. Torej bi moral biti sam tako neumen, da ne bi bil prisoten na fakulteti. V teoriji.

V praksi pa zgleda to malce drugače. Uvedba obvezne prisotnosti je čista lenoba pedagogov in popolna nesposobnost za to, da motivirajo študente na katerikoli drug način, da se udeležujejo njihovih predavanj. Res je, da nekateri tega celo ne marajo. Profesor gospodarskega prava v prvem letniku je javno izjavil, da mu je polna predavalnica (450 ljudi!) povsem preveč in da ima najraje udeležbo okoli 50 ukaželjnih študentov. No, na koncu jih je imel med 5 in 10.

Ima nekaj okoli, znotraj je pa votlo. Kaj je to?

Zgoraj omenjene vaje so bile povsem brez vsebine. Vsebina vaj je izgledala tako, da se je na prvih vajah razdelilo teme seminarskih nalog, potem pa se je cel semester dogajalo samo to, da so študenti predstavljali te seminarske naloge. Kakšno je moje mnenje o predstavitvah zaključnih del na EF bo objavljeno v kratkem, tu naj omenim samo to, da take predstavitve v nobenem pogledu ne dosežejo svojega cilja, in sicer ekvivalentnega podajanja snovi, kar naj bi počeli pedagogi. Zakaj – prvo, ker avtoriteta študentov, ki nekaj predavajo niti blizu ni avtoriteti pedagoga (pa še ta ni ne vem kako visoka) in kot drugo, 20-minutne epizode jeclanja, branja celoh seminarskih in predstavitev, ki v večini primerov povzročajo epileptične napade in barvno slepoto, gotovo niso stvar, ki bi prispevala k motivaciji študentov, da bi se udeleževali. Kaj potem ostane drugega, kot uvesti obvezno prisotnost?! Ker drugače ne bi noben (razen tistih, ki predstavljajo seminarske) hodil na vaje. Aha, delo pedagoga pri predmetu pa zajema: kljukanje študentov in komentiranje predstavitev seminarskih nalog. Njegov odnos in govorica telesa pa je popolnoma v stilu: Come on, let’s get over with this…nesretnik sam od malena… Ko vsaj ne bi bil njegov adrenalinski šport štetje plusov in minusov o prisotnosti študentov.

Pozdravljeni v prihodnosti

Lepo vas prosim, EF, koga hecate tukaj? Poleg tega pri tem predmetu obstaja knjiga, ki stane 18€ in je izšla leta 2007; vsebina pa je iz leta 2002 in tam veselo razlaga, kako bo kul, ko se bomo pridružili EU. Dobro jutro, že štiri leta smo tam! Obnašajmo se ekonomsko, če smo že ekonomisti – enkrat napišimo knjigo in potem vsako leto naredimo ponatis knjige z novimi platnicami. Minimizacija stroškov in maksimizacija prihodkov. Krasno.

Bodimo pošteni

Druga plat oz. plat študentov? Da, preveč študentov študija ne jemlje resno, kar tukaj ni relevantno, saj je to že prežvečena debata, vendar pa je bolj pomembno dejstvo to, da se poskuša že pred samim začetkom študija ločiti resne od neresnih, zrno od plevela. Pa naj bodo to šolnine (da, podpiram jih in da, denar je en tak lep motivator), sprejemni izpiti, strožja omejitev vpisa ali kakršenkoli drug smiseln mehanizem. Moja največja želja v tem primeru je, da bi se bolj zbudila privatna izobraževalna sfera in udarila državno po glavi, ko bi se morali dejansko potruditi in narediti nekaj več – na vsebini.

Sam bi se udeleževal vseh oblik študijskega procesa – če bi v tem videl vrednost (kakor sem jo idealistično v prvem letniku). Moj čas je v tem trenutku žal več vreden. Tako trenutno opravljam obveznosti do konca študija in to je vse.

No, v tem istem popoldnevu sem dobil na mail povabilo s strani EF, da naj se kot eden najboljših študentov na EF prijavim na eno od dveh prostih mest za mladega raziskovalca na svoji smeri. Smeh.

DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.
  • No ja, ni vse zlato kar je privatno. Večina privatnih faksov pri nas je itak totaln podn (enako kot srednje) – tisti, ki ne naredi javno, gre za odličnjaka na privatno. To ni ravno rešitev.

    Sicer me pa nič ne preseneča. :)

  • Jure Baloh

    Kwa jamraš, raj študiri :D

    hec, resno je to problem, ker demotivira študente, samo kaj pa pričakuješ od ljudi, ki so tako neambiciozni, da na omenjeni način poučujejo na faksu? če nekdo tako nizko ceni svoj delovni čas, je luzer.

    sicer pa čestitke za objavo v financah ;)

  • slovenski faksi so beda, res je.. 90% folka ki konča ekonomski faks nima pojma o ekonomiji..sam se vsak lahko navadi kar ga zanima in je potem uspešen

  • Tukaj je kratek opis alternative birokraciji.
    http://www.academia.si/mediji/vecer-2008-05-09

  • Alen

    Se strinjam z Anejem, glede privatizacije in sprejmenih izpitih. Bi pa komentiral kar je napisal Dejan, v prvem komentarju. Prvič, da tisti ki ne naredi javnega faksa, da gre na privat šolo in jo naredi z odliko. To je res, ampak predvsem zaradi pomanjkanja (že spet) konkurence in pa usmerjenosti teh šol, ki se denimo lahko primerjajo le z trenutnim bolonjskim programom na EF (zelo malo ekonomije in zelo veliko drugih stvari: podjetništvo, trženje, itd.)ne pa z ”starim” programom ekonomije (UNI), kjer je bilo razmerje med pravo ekonomijo in poslovnim delom 50:50 ( s čim zahtevnost izpitov in razumevanje ekonomije (statistika, matematika, makro, itd.) poraste)! Drugo kar me je pa zmotilo je, da privatizacija ni prava rešitev. Obstaja kakšna alternativa? In če ja, kje so jo uspešno izvedli?

    To je zaenkrat z moje stani vse:). Lep pozdrav vsem…

    PS: Bravo Anej za prispevek v Financah!

  • Zakaj bi pa potrebovali alternativo javnem šolstvu? Potrebno je “le” urediti tega, ne vidim razloga za privatno – vsaj ne v običajnih sferah študija. S privatnim šolstvom lahko zelo hitro prilezemo na stopnjo, kjer je ZDA in si lahko študij privoščijo le najbogatejši (oz. se je potrebno zadolžiti za leta, da se vpišeš na faks). Zame me ne skrbi ampak za dobrobit okolja v katerem živim, se pa bojim, da to ni prava smer.

  • Mogoče se nisem ravno dobro izrazil. Kar bi rad, je predvsem in samo to, da imamo v Sloveniji kvaliteten izobraževalni sistem. Ker na nacionalno-gospodarskem nivoju nimamo ravno na pretek kompetenc, s katerimi bi konkurirali drugim.

    Kako bi do tega prišli, je pa spet druga zgodba. Najlažje (no ja, to pravim zato, ker obstaja že konkretna platforma) bi bilo seveda, da se uredi državno..ampak to se zdi dost mission impossible…predvsem zaradi ljudi, ki odločajo o tem.

  • Pingback: Kaj sem odnesel od slovenskega izobraževalnega sistema : anej mehadžič()