Vse več sposobnih, talentiranih, hiperproduktivnih ljudi, ki jih poznam, se pritožuje, da jim njihov delodajalec oz. nadrejeni preprosto ne omogoča razviti njihovega potenciala. Na drugi strani gledam, poslušam, kako lenuhi, ritolizniki, oportunisti na meji legalnega in razni slalomisti prosperirajo po hierarhičnih koporativnih lestvicah. V enem trenutku se z mislimi ustaviš in se vprašaš kaj hudiča je tu narobe?

Dejstvo je, da dodane vrednosti v podjetjih ne dela top in middle level management. Oni so tam zato, da koordinirajo, usmerjajo, vodijo tiste, ki so plačani za to, da izvajajo. Zelo preprost koncept, razen da povečini ne deluje. Tu pa tam se v podjetju najde nekdo, ki bi rad naredil nekaj več. Bodisi, ker si želi napredovati, se učiti, bodisi ker si želi, da kdo končno opazi njegovo delo. 

Proaktivnost = nevarnost?

A haklc pri tem je, da to za njegovega nadrejenega pomeni določeno nevarnost. Da ga bo slej ko prej izrinil. Ta nadrejeni nima volje niti želje se učiti, osebnostno napredovati, ker ve, da če se bo dovolj pogostokrat priliznil upravi, bo lahko še dolgo grel svoj stolček. Slej ko prej pride do tega, da podrejeni vedo veliko več kot nadrejeni, ker se trudijo in učijo. Tako lahko na drugi strani izvedene ideje pomenijo, da se premešajo pozicije in stolčki, da ni več cone udobja za nadrejene. Takrat se začne cockblockanje. Dogaja se tudi, da nadrejeni nima absolutno nobenega pojma, kaj dela njegov podrejeni. Takrat mu je malo nerodno in a priori zavrne vse po spisku.

Imel sem eno kratko epizodo dela v korpo svetu. Ha, nikoli več. Plačan za to, da razmišljam; no, stvari, ki sem jih naumil, so romale v obskurne mape na računalnikih nadrejenih. Projekti, ki sem jih hotel izvesti za mizerne budgete v primerjavi z obilnimi oglaševalskimi kampanjami, so bili zavrnjeni. Dali so mi računalnik, ki sem ga moral resetirati vsaj trikrat na uro, moja produktivnost je bila zaradi tega na nuli. Svojega nisem smel prinesti zaradi varnosti. Ko sem v nekem trenutku znorel, da to ni več normalno, mi reče sodelavec, da kaj se pritožujem, da on je bil brez računalnika prva dva tedna, ko je začel delati. Ob delu, ki temelji izključno na uporabi računalnika, se vprašaš – “kaj si pa delal dva tedna?”

“Daj, najdi si sponzorja!”

Ko sem postajal že po parih mesecih dela kar nesrečen, mi reče prijatelj, ki je delal podobne stvari v sorodnem podjetju: “Daj, najdi si sponzorja!” Ga gledam debelo: “Kakšnega sponzorja?” “Ja, nekoga v podjetju, ki je na položaju in si mu všeč. Ta te bo spravil naprej. Ni važno, kaj predstaviš, ampak komu.”

V praksi pomeni najti si sponzorja pojesti veliko dreka. Izgubiti svoj profesionalni ponos. To, da te nekdo tako ali drugače spravi naprej, ni nikoli zastonj. Če si ženska, moraš tipično s kom spati, če si moški to pomeni predvsem veliko prilizovanja, ustrežljivost, odsotnost hrbtenice in biti živi ščit za vse sranje, ki ga naredijo nadrejeni. Težava pri tej strategiji napredovanja je, da je na dolgi rok večinoma neuspešna. Taki ljudje ne dobijo nikakršnega spoštovanja v kolektivu in ko jih sponzorji enkrat ne potrebujejo več, jih prežvečijo in izpljunejo v trenutku v hierarhično bedo, iz katere so prišli.

No, sam sem kljub dobrohotnemu nasvetu delal stvari po svoje, hotel iti parkrat z glavo skozi zid in jih dobil po glavi, ko me je nadrejeni poklical na 1-1 sestanek in me okrcal, da se nekako ne vklapljam v team. Sherlock. Milostno mi je dal popravni izpit. Hvala lepa. Je pa to bilo vsaj pol leta dragocenih izkušenj.

Disclaimer: včasih res ni potrebno najti sponzorja, ampak biti samo dovolj diplomatski in spretno krmariti med ovirami, spreti med sabo pravilne ljudi in združiti spet druge. Life always makes more sense in the retrospect than in the windshield.  In ne glede na vse še vedno mislim, da zdrava kmečka pamet veleva, da je dobre ideje potrebno podpreti in jih izkoristiti do maksimuma.

Dajte proste roke ali pa bodo dvignili roke

Zabavno dejstvo je, da je kakšno leto za mano odšel iz podjetja tudi ta prijatelj, ki mi je dal tisti nasvet prej. Tisto, kar je delal, je bilo fantastično, a v nekem trenutku je imel dovolj bojev za vsak cent in podpis, da je lahko karkoli naredil ali premaknil. Vse, kar bi morali narediti, je da bi mu dali proste roke. S predhodnim delom je že dokazal, da ve, kaj dela. Tisti trenutek, ko je management nepotreben, ko je bolje, da ne dela nič, razen kima.

Če pustimo ob strani makroekonomske težave, ki jih imamo, je zgoraj opisana težava ena večjih mikroekonomskih v slovenskem gospodarstvu. Tolerira se povprečje, zavira se proaktivnost. V najslabšem primeru proaktivni postanejo povprečni, resignirani. Delajo za plačo, za minimum, kar se pričakuje od njih, ne za nekaj več. V najboljšem pošljejo vse skupaj k vragu in grejo h konkurenci, v tujino ali na svoje, kjer so svobodni in lahko izkoristijo svoj potencial. A se ti managerski dripci sploh zavedajo, kaj vse lahko dosežejo motivirani zaposleni? Emm, ne, ker so preveč zaposleni z razmišljanjem, kako k sebi spraviti denar iz podjetja, ne da bi kdo kaj ugotovil ali posumil.

Spet drug ekstrem so delodajalci, ki hočejo iz zaposlenih potegniti vsako zadnjo kapljico znoja. Mizerna plača, 12 in več ur dela na dan in za vikende je stvar, ki slej ko prej zlomi človeka. Videl sem jih že toliko, da lahko po 5 minutah pogovora ocenim, koliko časa bo še lahko nekdo zdržal v takem tempu. Odnosi so v takem okolju na psu oz. vse skupaj je eno samo veliko podjebavanje.

Slovensko gospodarstvo ni v krizi, ker bi imelo premalo znanja.  V krizi je, ker je slabo upravljano. Rešitev? Če se najdeš v kateri koli točki tega besedila, v ponedeljek daj odpoved v svoji jebeni službi. Ne skrbi, za dobre se vedno najde delo.