Včeraj je v sicer zelo prijetni debati bil govor tudi o dokaj pereči temi, in sicer zasebnosti na spletu. Dejstvo je, da sodobne spletne tehnologije omogočajo marsikaj, med drugim tudi dokaj preprosto sledenje obnašanja uporabnikov na spletu. Velika večina tega sledenja ima cilj pridobiti podatke o uporabnikih in jih nato uporabiti za oglaševanje ali prodajo.

Economist na to temo v članku Not necessarily a bad idea izpostavlja predvsem dve podjetji, Phorm in NebuAd, ki sta ponudnikom dostopa do interneta (ISP) pomagali do prestrezanja in analize celotnga prometa, ki so ga ustvarili njihovi uporabniki. Podjetji sta nato to uporabili za serviranje relevantnih oglasov, ISPji pa so, vsi veseli, ker so dobili provizijo od vsakega klika na oglas, uporabnikom to sporočili zgolj s par vrsticami v pogojih poslovanja (in upali, da jih tako ali tako nobeden ne bo prebral).

Nadzor

Tu je skrb vzbujajoče predvsem to, da se ljudje v povprečju počasi privadijo na nove tehnologije, paradigme in vse, kar je pač novega. To v končni fazi pomeni, da se tudi sam nadzor in regulacija takih mahinacij zelo počasi prilagaja (glede na to, da v državnih organih, ki ta nadzor tudi vršijo, sedijo v povprečju prav tako povprečni ljudje). Pa tudi sicer so tu mnenja zelo deljena.

Dajte mi to, kar me zanima

Kakor je po eni strani ideja o ciljanju in sledenju uporabnikov glede na njihovo početje na spletu dobra in plemenita v smislu, da jim podjetja poskušajo prodati samo izdelke in storitve, ki jih dejansko zanimajo, pa jo po drugi strani uničujejo pacienti, ki to zlorabljajo. Kratek citat iz zgoraj omenjenega članka:

Attempts to sneak in behavioural-targeting systems through the back door could give a promising idea a bad name. Done properly, behavioural targeting promises to make advertising more relevant for consumers, to increase conversion rates for advertisers and to make online publishers’ advertising slots more valuable (since even slots on obscure web pages can have relevant ads placed in them).

Kakor sem že v enem prejšnjih zapisov omenil, da je ciljanje uporabnikov, ki jih produkt/storitev ne zanima, neučinkovito, ta zadeva prinaša oglaševalcem predvem večje stopnje konverzije in posledično večjo prodajo. Uporabnik je v tem primeru še vedno zasut z obilico nekih sporočil in informacij, a s to razliko, da so te informacije zanj relevantne. Kar je ok. Na ta način se lahko uporabniku ponudi nekaj, kar rabi, kar mu je všeč, pa prej niti ni vedel, kje se to dobi.

Pacienti

Dejstvo je, da bolj, ko so tehnologije nove in napredne, bolj vsestranske so. Kar v končni fazi pomeni, da se nek tip funkcionalnosti da uporabiti na povsem drugačen način. Na žalost se povsod najdejo pacienti, ki so na svetu pač zaradi tega, da grenijo življenje drugim in da stvari, ki so načeloma dobre (npr. jedrska energija), uporabijo v popolnoma izkrivljene namene. In to se bo dogajalo vedno in povsod. Vprašanje tu je samo, kako te paciente izolirati.

Bodite pošteni do mene in vse bo ok

Predvsem pa je na velikih playerjih, ki imajo največjo moč in vpliv na percepcijo ljudi do stvari, ki krojijo njihova življenja, da igrajo pošteno in so odprti do svojih uporabnikov in jim dopuščajo svobodo. Amazon, ki ima sicer izvrstno izdelan sistem za priporočanje, denimo omogoča svojim uporabnikom, da izberejo možnost, da se njihova zgodovina na strani ne shranjuje.

Po načelih premission marketinga pa nekako prevladuje mnenje, da naj bi bili taki sistemi zasnovani raje po načelu opt in…

Opt in: the option giving consumer complete control over the collection and dissemination of his/her personal information. …
Vir: klik

…kot opt out.

Opt out: the option whereby consumer must actively chose to prevent Personally Identifiable Information from being used by a particular Web site or shared …
Vir: klik

Uporabniki naj bi tako z veseljem izbrali možnost, da nekdo zbira podatke o njihovem obnašanju na spletu, če bodo za to recimo dobili popust. Pomembno je samo, da so podjetja poštena in da ne zlorabijo zaupanja. V tem primeru se bo zgodilo dvoje:

  • uničili in uporabnikom priskutili bodo zadevo, ki je sicer dobra in koristna
  • izgubili bodo uporabnike, saj bodo ti šli tja, kjer se bodo počutili varnejše

A se gremo pogajat?

Pameten koncept, ki ga navaja članek v Economistu, je da v zameno za to, da daš nekomu svoje osebne podatke, za to tudi nekaj dobiš. Tako naj bodo podjetja, ki se grejo ciljanje uporabnikov glede na njihovo obnašanje, odprte do njih in jim vedno ponudijo nekaj v zameno.

“It’s mine—you can’t have it,” says Sir Tim Berners-Lee, the inventor of the web, of such information. “If you want to use it for something, then you have to negotiate with me.”

Lep in osnoven primer je denimo Googlov Gmail, kjer ti na podlagi ključnih besed v tvojih e-mailih servirajo relevantne oglase, v zameno pa dobiš zastonj e-mail račun z ogromno prostora. In navkljub temu, da Google “vidi” maile uporabnikov, ga večina vseeno uporabla. Sicer se na trenutke pojavlja mrmranje, da to pa ni v redu, ampak zaradi dejstva, da uporabnik dobi zastonj izvrsten webmail račun in da te informacije ne uhajajo ven (tretjim stranem), uporabniki to z veseljem uporabljajo. Gre za vrednost, ki jo ponudiš uporabniku in za zaupanje, ki ga ustvariš.

Zasebnost je – utvara

Spet po drugi strani pa se je potrebno zavedati, da je zasebnost utvara, kakor pravi Seth Godin v svojem prispevku na temo Web4:

This stuff creeps some people out. The thing is, privacy is an illusion. You think you have privacy, but the video surveillance firms and your credit card company disagree. If we’re already on camera, we might as well get some benefits from it. If we choose.

Seveda pa imajo tu dejansko vso besedo in nadzor uporabniki, le da se tega ne zavedajo. Če nečesa nobeden ne uporablja, kako naj potem obstaja?