Radio poslušam samo takrat, kadar sem v avtu, pa še to je ponavadi radio povezan z Groovesharkom na mobilnem telefonu. Televizijo gledam bolj ko ne samo med vikendom, ko sem doma. Časopise in revije berem online. No, le na internetu sem 24/7.
Ugotavljam, da z razlogom ne gledam, berem in poslušam slovenskih medijev. Ne le, da stežka najdeš kakšen presežek v vsebinskem smislu, oglasi, ki so na žalost prevladujoči poslovni model medijev, so več ali manj žalostna realnost slovenskega oglaševanja. Kaj je narobe z njimi? Ne prodajajo.
Ponavljaj, ponavljaj, ponavljaj
Posebno kategorijo si zaslužijo radijski oglasi. V zadnjem času so tu v neslavni družbi predvsem eden od slovenskih operaterjev, kjer mora otrok anemično črkovati imena paketov ter prodajalec rabljenih avtomobilov in avtopralnica, ki stavita na to, da v dani enoti časa čim večkrat ponovita ime blagovne znamke. Kaj s tem dosežejo? Ko se spomniš na njihovo blagovno znamko, si rečeš, aja, to so oni z retardiranim oglasom.
Nam gre res tako slabo, da je prijaznost konkurenčna prednost?
Potem imamo tu razne oglase, ki za konkurenčno prednost navajajo stvari, ki morajo biti že na zacetku izpolnjene, da se lahko sploh greš posel. Igralni salon prijaznih ljudi / jeklenko vam pripeljemo in pravilno namestimo / nakupuj pametno. Gotovo ne bom šel nekam, kjer ne bodo prijazni do mene, gotovo ne bom kupil plina od nekoga, ki ga ne zna namestit in gotovo ne mislim delati neumnih nakupov. Ljudje, pa kje dobivate te ideje?
Več je…več?
Seznam se nadaljuje. Jumbo plakati se še vedno oblikujejo po dajmo-stlačit-gor-čimveč-stvari sistemu. Jah, ne. Če se peljem po omejitvah, oglas vidim ravno kako sekundo, dve, mogoče tri. Nimam časa brati eseja, nimam se časa ukvarjati s tem, kaj piše, ko se je oblikovalcu zdel font super-duper, a je na daleč povsem neberljiv. Kaj hočete povedati s tem, ko postavite na sredo oglasa Facebook ikono brez kakršnegakoli konteksta? Pričakujete, da bom šel na Facebook in iskal vašo blagovno znamko? Umm, ok, pri meni je to celo verjetno, ker se nekako ukvarjam s tem, ampak ostali si bodo pa mislili “O, fejsbuk! Šit, a mi je že odpisala? Morm jit pogledat.” Baaam in že si pozabljen.
Ok…kaj hočejo sploh povedati?
Potem imamo tu sporočila, ki so skorajda diametralno nasprotna s tem, kaj si blagovna znamka želi povedati. Zadnji tak primer je recimo ena od slovenskih vod, katere glavno sporočilo je, da je polna življenja, a v oglas dajo žensko, ki brez volje leži in nekam strmi. Res pa je, da ima dobro rit. Ampak spet – ares morate igrati na prvo žogo s seksom in kaj se je zgodilo z luštnimi, skakajočimi in nasmejanimi deklicami?
Kontekst?
Ena glavnih prodajnih lekcij je tudi ta, da si ljudje težko predstavljamo velike številke (če to ne pomeni denarja, pa še tu je najbolj razumljiva le višina limita na kartici) in jih je posledično potrebno postaviti v primeren kontekst. V tem primeru imamo drugega slovenskega mobilnega operaterja, ki v eni svojih storitev promovira 2.800.000 skladb. Pri najboljši volji si ne znam predstavljati, koliko skladb je dejansko to. Koliko časa jih bom poslušal? Ok, če naredimo izračun in upoštevamo povprečno dolžino 3 minute in pol na skladbo, to pomeni okoli 18 let neprekinjenega poslušanja glasbe. Ampak čakaj, katere pesmi so sploh to, a mi bodo sploh všeč? Kaj pa če bi vižo obrnili v smislu, da tu najdeš res vse najbolj popularne skladbe, da vsak najde nekaj zase, da zadeva združuje tako aktualne skladbe kot tudi največje klasike?
Lahko bi še našteval. Recimo pivovarno, ki je kupila praktično isto kreativo oglasa, kot so ga imeli njihovi hrvaški kolegi, banko, ki je kopirala akcijo od proizvajalca fotoaparatov, urada, ki komunicira v imenu slovenske vlade pa niti ne bi omenjal.
To je bilo samo par primerov, bržkone so samo vrh ledene gore. No, destruktivna politika je v Sloveniji nalezljiva kot prehlad. Kaj pa mi je všeč, kaj lahko pohvalim? Trenutno sta mi všeč predvsem Petrolov slogan – Energija za življenje (ja, ja in ja!) in oglas za Radensko, kjer so najeli Perpetuum Jazzile, da so po vzoru priredbe skladbe Africa ponazorili izkušnjo pri pitju Radenske. Super!
Sicer pa so bili presežki na tem blogu že omenjeni in še bodo vsak posebej:
- Ljubljanske mlekarne so družabne
- iChef iz Gorenja
- Andrej Karoli in Jan Plestenjak – Manipulacija intervjuja
- Bonacarte
- Intervju: Maja Švener, Ličila.si
- Intervju: Ana Dmitrovič, Lisca
Nenazadnje pa je klofuto vsem tržnikom in oglaševalcem primazal Gregor Cuzak na svojem blogu, kjer sprašuje, kaj bi storili, če ne bi smeli oglaševati. Vsa čast, Gregor, zadel si bistvo.
P.S. obljubim, da bo naslednji zapis spet pozitiven, tale se je v meni nabiral že lep čas=)