Beseda je … zaveza. Izgovorjena ali zapisana. Je nekaj, s čimer zastaviš svoje celotno ime in svojo blagovno znamko. A vendar imam občutek, da večina ljudi besede jemlje z zelo sproščeno definicijo. Pravno ima sicer večjo težo zapisana; črno na belem, kakor pravijo. Ker je enkrat, ko je zapisana in se obe strani z njo strinjata, ne moreš več izpodbijati. Drugače je z izgovorjeno. To lahko človek požre, prikroji in na koncu je lahko vedno samo njegova beseda proti tvoji besedi.
Beseda ima dva vsaj dva vidika. Eden pomeni govoriti resnico – dejstva, ki dejansko obstajajo. Drugi je dati obljubo in potem obljubo tudi držati, torej izpolniti tisto, kar obljubiš, se dogovoriš, da boš.
Enkrat, ko te dobijo na laži ali pri neizpolnjevanju obljub, začneš izgubljati zaupanje. Rezultat tega v poslovnem svetu je lahko izguba posla, poslovni partnerji ti ne zaupajo več in o tebi se razširi slab glas, ki ga težko popraviš. Najbrž ni potrebno poudarjati, kako take novice potujejo z nepredstavljivo hitrostjo.
Še huje je to lahko v zasebnem življenju, ko lahko na ta način povsem uničiš odnos. Tudi če imaš sicer najboljše namene, pa v primerih, ko se ne držiš tega, kar se dogovoriš, zaupanje izgine. Tudi pot v pekel je bojda tlakovana z najboljšimi nameni. In nenazadnje – veliko težje je pozabiti kot odpustiti.
Dandanašnji je bojda težko biti čist in dobro uspevati v okolju. Vsi smo že dobili svoje trde lekcije z ene ali druge strani. Ampak verjamem, da se da. Če se le dovolj potrudiš, brez izgovorov. Konec koncev, v večini primerov niti nočeš tvegati.