Ne da je veliko takih v mojem življenju; nasprotno – ponavadi ljudje dobijo tisti WTF izraz na obrazu, ko jim razlagam svoje ideje. Kaj ‘češ, že profesorica angleščine v srednji šoli je po enem od esejev rekla: “Anej, your ideas are too deep to be understood by the general public.” Po moje ni bilo tako hudo, le naslovi esejev so bili precej funky in temu primeren je bil potem tudi tekst.
Skratka, tu pa tam se pa le najde kdo, ki ponavadi reče “kul, kul, kul!” Pa ne da ne bi verjel v svoje ideje. To vedno, saj sem si jih vendarle sam spomnil! Ampak po drugi strani si ne želim strinjanja. Hočem, da mi ljudje ideje sesujejo. Hočem, da rečejo: “Ne, ne, ne, daj to tako naredi. / A si pomislil, da na to? / To bi lahko tudi vključil not.”
Možno je, da noben od naju ne bo imel prav, ampak vseeno pa bom imel potem kost za glodanje. Če ti nekdo vedno reče “ja, to si se pa dobro spomnil” je naredil približno isto, kot če bi šel mimo in rekel – nič.
Dragi bralec ali bralka, največjo uslugo v življenju si boš naredil/a, če boš svoje ideje razlagal/a pametnim in brutalno iskrenim ljudem. Now go find them.