Da je vse v kurcu, je ena glavnih tez, ki jih lahko slišiš dandanašnji. A vendarle mislim, da le ni vse tako črno. Najlažje je seveda okriviti drugega. Oblast, šefa ali pa celo svojo ženo ali moža. Težje pa se je vprašati: “Kaj lahko sam naredim, da bi bilo bolje?”
To ni zapis v smislu “Ne vprašaj se, kaj država lahko naredi zate, ampak kaj ti lahko narediš za državo.” Pustimo ob strani dejstvo, da se vlada obnaša točno tako in tudi dejstvo, da država res ni v najboljši kondiciji – DDV so že dvignili, napovedujejo nam trojko, krizni davek, znižanje plač in še kaj bi se našlo.
Tu in tam vseeno slišimo zgodbe o uspehu, kar seveda vsakega lahko navdaja z optimizmom, da se pa “vseeno da.”
Kjer je volja, je tudi pot
Moja teza je, da gre lahko vsak na svoje. Od čistilke ali delavca za tekočim trakom do ekonomista. Če nekaj delaš z veseljem, boš v to vlagal svoj čas in denar in slej kot prej boš postal res dober v tem in če si dober, se bo gotovo našel nekdo, ki bo hotel kupiti to, kar imaš ponuditi.
Težko je narediti tako miselni kot dejanski preskok. Varne službe ne bo več (saj katera pa je danes varna?), še manj izgleda da pokojnine, če si je sam ne boš zaslužil. Najlažje je preskok narediti tako, da si vzameš prehodno obdobje, ko delaš dve stvari naenkrat – svojo dnevno službo in to, kar bi delal, ko boš na svojem. Čaka te sicer nekaj mesecev z manj spanja, ampak boš pa gotovo validiral svojo idejo.
Erazem B. Pintar je nekoč izjavil, da je nesmiselno delati samo za plačo, saj ti jo brez težav žena spiči na Mercator Pika kartici. Kar je sicer dejansko res. Potrebno je ustvarjati dodano vrednost in spravljati na kup, da bomo lahko na jesen in zimo koristili ustvarjeno oz. da vlagati svoj čas, ki ga imamo sedaj, v delo, da bomo lahko na koncu denar pretvarjali nazaj v čas.
Hm, mogoče pa je ta zapis samo en tak “note to self”? Kakorkoli že:
Usoda ni kriva za to, kar se ti dogaja. Ljudje sami sprejemamo odločitve. Got balls?