Od vseh lokalov in restavracij, ki sem jih utegnil obiskati, jih je le peščica tistih, ki imajo v svoji ponudbi kakšno posebnost. Tisto, o kateri se vsi pogovarjajo oz. ko prideš, pogledaš meni in si rečeš: “Whoa, to moram poskusiti!”
Ena izmed takih posebnosti je recimo zeleni pir v Gostilni Štajerc v Mariboru. Navajenemu svetlega Laškega ali temnega Guinnessa se mi je zeleni pir zdel nekaj, kar je potrebno doživeti.
Pride natakar in mu skorajda slavnostno napovem, da je danes končno napočil trenutek, da poskusim zeleni pir, ko mi on zdolgočaseno odvrne: “Ah, saj ta pir ni nič drugačen kot drugi, samo zelena barva je noter.”
Baaam, in mu je v treh sekundah uspelo sesusi celo famo. Vem, da zeleni pir ni nič posebnega, ampak hej, fakink zelen je. In to sredi Maribora. Ko bi vsaj naredili vijolčnega.
Ljudje si želimo, da nam prodajo zgodbe in sanje. Da je tisti zeleni pir nekaj posebnega, čeprav je malce čudnega okusa. Mislil sem si, verjetno zaradi tiste zelene barve.
Takoj po tistem se mi je v misel prikradla natakarica Milka iz Gostilne pri stričku. Ko si jo vprašal, kaj imajo na meniju, je na pamet zdrdrala vso ponudbo. Malce zmeden si jo včasih vprašal tudi, kaj priporoča. Kot iz topa je ponavadi z zanosom izstrelila: “Pleskavico! Veste, čisto sveže so pa ful velike!” Kupljeno.
Itak, da mora biti pleskavica sveža (in velika tudi), ampak vso razliko pa naredi natakar s tem, kako ti to proda.
Foto: @janjagranula