Skip to content

Javno dostopni podatki v komercialnih storitvah

Slaba dva tedna nazaj je @kricac protestiral na moje navdušenje, ko je Najdi.si lansiral nove funkcionalnosti zemljevidov; v tem primeru je bil govor o cestnih kamerah, ki so zdaj del Najdijevih zemljevidov. Argument je bil, da “ne vidi razloga, da bi bilo kul, da komercialni ponudnik daje isto vsebino, kot jo daje tudi javni servis” (tvit).

Resda je en možen pogled ta, da gre za podvajanje vsebine. Strinjam se. Vendar ne gre tu za tak primer podvajanja vsebine, kakor gre npr. v primeru slovenskih spletnih medijev, ki vse preveč radi zgolj skopirajo novice od tiskovnih agencij.

Pravi pogled je, da javno dostopne podatke postaviš v kontekst. V dejansko uporabne aplikacije in storitve. V nekaj, kar bo nekomu rešilo ali polepšalo dan.

Podatki so zgolj številke, besedilo, grafike, dokler jih ne postaviš v kontekst in iz njih narediš uporaben podatek – informacijo.

Če vzamemo primer omenjenih zemljevidov. Najdi.si bi to moral integrirati že leta nazaj, saj proti Googlu stalno izgublja delež na trgu iskalnikov in ponudba dodatnih storitev, kakor so lokalni zemljevidi, je ključna za njihov obstoj. Najdijevi zemljevidi so še vedno boljši od Google Maps, saj so bolj natančni, imajo več lokalnih podatkov.

Vzemimo na primer, da gremo iz Ljubljane v Koper na sestanek na naslov, kjer nismo še bili. Seveda gremo najprej pogledat na zemljevid, kje to je (ok, lahko samo vtipkaš naslov v navigaciji v avtu). Mar nas, glede na turbulentne razmere v slovenskem cestnem gradbeništvu, ne bi zanimalo, kakšne so razmere na cestah? Absolutno. In če lahko verodostojno informacijo = rešitev težave (slika s kamere nad cesto) postaviš ravno v točki, kjer se uporabnik sreča s težavo, mu daš rešitev in prihraniš dragocen čas.

Podobno filozofijo zasleduje portal avtocenter.si, ki uporablja javno dostopne podatke za to, da pove, ali je avtomobil ukraden, ali ima vse plačane davek in dajatve in ali je zastavljen. Več o tem v enem od preteklih zapisov na tem blogu. Tu je mehanizem podoben – ko si ravno pred nakupom rabljenega avta, je eno od poglavitnih vprašanj, kakšne pa so formalnosti glede tega avta? Ali ga lahko dejansko kupim, ne da dobim čez dva dni na vrata Policijo?

Da, vse te informacije lahko uproabniki preverijo tudi sami na teh javno dostopnih spletnih mestih. Vendar se v Sloveniji v večini primerov izkaže, da:

  • So informacije uproabnikom skrite – podatki so zakopani globoko v arhitekturi spletnega mesta, tako da večina povprečnih uporabnikov spleta do njih sploh (ne more) pride, ne vedo, da obstajajo. Kakšna korist je potem lahko od takih podatkov? Ena od rešitev tu je boljše osveščanje državljanov o obstoju teh informacij, vendar zakaj bi država za to porabljala sredstva, če lahko odprejo pipice in razvijalc in organizacije to vključijo v svoje aplikacije in storitve.
  • Slaba uporabniška izkušnja – ta točka gre z roko v roki s prvo – za začetek je to nezmožnost uporabe, ki se nadaljuje z nepreglednostjo in konča z neuporabnostjo zaradi slabe predstavitve podatkov
  • Niso postavljene v kontekst – namesto, da se informacije prikazujejo v storitvah in aplikacijah, ki jih uporablja večje število ljudi in so jih navajeni, si morajo po teh informacijah dodatno iskati in zapravljati čas

Težave so pa predvsem v odpiranju pipic – torej relativno preprostih načinov za dostop do teh podatkov in njih vključitev v uporabne aplikacije in storitve.

Torej: zakaj je (v Sloveniji) temu tako? Nekaj glavnih razlogov:

  • Odstotnost stanadardizacije podatkov – če podatki niso spravljeni v standardizirani in strukturirani obliki, jih je težko uporabiti za zunanje storitve
  • Licenčna programska oprema, ki ne dovoljuje odpiranja podatkov
  • Zaprtost storitev in podatkov za najboljšega ponudnika
  • Stroški – za podatke večinoma ne obstaja dokumentacija, kar pomeni, da razvijalcem vzame veliko časa za to, da ugotovijo, kako pridobivati te podatke
  • Podpora – enkrat, ko odpreš storitev, moraš zagotavljati 100% podporo tem podatkov. Težava je ista na strani razvijalcev – enkrat ko razviješ storitev, ki zajema te podatke, moraš za tem skrbeti za podporo. Dogaja se tudi, da ponudnik podatkov spremeni določen del kode, kar potem lahko naredi tvojo storitev neuporabno.

Data.gov.uk

Da ne bom samo kritiziral, imamo tu super primer, kako je Velika Britanija odprla podatke za javnost in predvsem za razvijalce. Na spletnem mestu data.gov.uk med drugim najdemo zbirko aplikacij, ki so bile ustvarjene z javno dostopnimi podatki, uporabniki lahko predlagajo nove aplikacije, razvijalci pa lahko zahtevajo/predlagajo nove podatke. Spodaj pripenjam video govora, kjer profesor Nigel Shadbolt razloži moč javno dostopnih vladnih podatkov in kako je izgledal proces odpiranja teh podatkov.

Nekaj zanimivih točk, ki se jih Nigel Shadbold dotika

Podatki so zbrani z davkoplačevalskim denarjem, tako si davkoplačevalci zaslužijo, da te podatke dobijo nazaj. Vlada ne bo gradila aplikacij in storitev, ki bodo reševale vse težave, s katerimi se srečujejo ljudje. Za to so tu razvijalci in organzacije, ki se ukvarjajo z vsako težavo posebej in lahko te podatke ponudijo svojim uporabnikom na način, ki jim bo najbolje reševal te težave. Država torej proizvaja podatke. Podatki so sredstvo. Dodano vrednost pa lahko zares prinesejo omenjeni ustvarjalci aplikacij in storitev.

Tudi pri podatkih se srečamo z dolgim repom – včasih ima določeno/specifično težavo malo število ljudi, vendar tudi to šteje. Če ne drugega, ljudje potrebujejo transparentne in zanesljive informacije.

Podatki so potrebni v machine readable obliki.

Izredno mi je všeč pogled na sodelovanje obeh strani pri oblikovanju politike uproabe podatkov, kjer imajo besedo tako država kot tudi organizacije in samostojni razvijalci.

Guardian

Eden od primerov, kako uporabiti javno dostopne podatke, je tudi Guardian. Več v spodnji predstavitvi. A Guardian je šel še dlje – razvili so Content API, preko katerega lahko razvijalci naprej gradijo aplikacije, ki temeljijo na vsebinah z Guardiana. Kdaj bosta država in mediji v Sloveniji prišla do take filozofije?

Poslovni modeli
Mislim, da za neposredno zaračunavanje (brez neke neposredne dodane vrednosti) za posredovanje podatkov razvijalci in podjetja nimajo pravice, saj za njih tudi nič ne plačajo. Vendar pa ravno tako mislim, da so na drugi strani zaradi zagotavljanja podpore pri razvoju storitev in prinašanja dodane vrednosti upravičeni do gradnje poslovnih modelov, ki zgolj posredno surfajo na teh podatkih – govorim npr. o oglaševanju v primeru Najdi.si ali avtocentra in o freemium modelih v primeru mobilnih aplikacij, kjer premium del ni neposredno odvisen od posredovanja teh podatkov.
DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.
  • Piskec

    Anej take storitve obstajajo že nekaj časa in Najdi.si je precej počasen v tem, čeprav bi se lahko že pred časom in tudi mnogo bolj potrudil. Eden takih servisov je geostik.com, ki zajema kar nekaj več javnih podatkov že par let.

    Kako pa državne službe pojmujejo odprtost svojih podatkov, pa lahko najbolj vidiš tule: http://goo.gl/ayin V spor je morala poseči celo informacijska pooblaščenka, tako se drsc spreneveda. Nazadnje je tako, da teh podatkov drsc še vedno “uradno” ne da. Za zjokat.

    Drugače pa se strinjam s teboj v osnovi članka. Javni podatki bi morali biti na voljo vsem, komercialni ponudniki pa biti spodbujani, da naredijo tisto “dodano vrednost” podatkom in informacijam. Po mojem edino tako lahko pridobimo kvalitetno informacijo. Državnim službam ne bi bilo prav nič potrebno delati mega oh in sploh informacijskih portalov, to bi prav lahko prepustile komercialnim ponudnikom, sama država pa bi prišla tudi precej ceneje skozi.

  • Bravo Anej! Čeprav Slovenijo še čaka nekaj let preklopa v razmišljanju, da pridemo do tega. :-)

  • Edino, kar nisem povsem prepričan – da naj najdi.si razvija zemljevid. Mogoče bi bilo bolj smiselno delat na “upgradeu” googleovih in vanj integrirat najdi.si in druge podatke. Skratka, tudi google maps ima API in se da marsikaj (pravzaprav vse?) narediti z njim.

    Med tem ko najdi.si sploh nima nobenega APIja še? Nekaj se igrajo z XMLji sicer, ampak se bojim, da to ne bo dovolj. Kje so potem še navezave na druge storitve (Google Picasa zgolj kot mali primerček)?

    Sploh se pa bojim, kako je točno rešeno v ozadju, ker je v Sloveniji razvoj redko nastavljen izven meja lastne aplikacije.

  • Ni mi dalo miru – to je moja ideja, kaj bi najd.si lahko razvijal in iz tega res nekaj profitiral, če bi seveda poslovni model ustrezno uredil: https://docs.google.com/document/edit?id=1hjQj77aJMD_b28wJq9Sqhz5ZU9fZ_nkVxbE-qU1Yjs0&hl=en