Priznam, letos sem spremljal Evrovizijo. Sicer samo finale v soboto, o dogajanju v predizborih me je bolj ko ne obveščal Twitter. Ta zapis ni namenjen komentiranju dogajanja (dasiravno moram omeniti, da so Nemci naredili h.u.d.o. sceno) in pesmi in oblek nastopajočih, pač pa zgolj dilemi, s katero se ukvarja ogorčena skupina ljudi, ki meni, da je zmagovalna pesem Running scared, ki jo izvaja azerbajdžanska različica Dua platin Elgar&Nigar kopija pesmi Last goodbye, katero so odpele Atomic Kitten. Ali sta si pesmi res tako podobni?
Za začetek primerjajmo vsebino. Besedilo pesmi Running scared govori o čustveno nestabilni ženski, ki brezglavo teka naokoli in išče fanta od fare, medtem ko je Last goodbye standarden post-jamr-efekt propadlega razmerja. Obe pesmi imata še skupno besedo, ki je poudarjena – tonight – zvečer se očitno dogaja največji kažin. Če pa poslušamo še obe pesmi (Elgar&Nigar – Running scared vs. Atomic Kitten – Last goodbye), je podobnost res očitna;no brainer.
Kako lahko taka pesem potem zmaga?
No, en razlog je asimetrija informacij. Večina ljudi, ki je glasovala za to pesem, bržkone ni poznala prej pesmi Last goodbye. Če bi jo, je verjetno ne bi nagradili s točkami. Ker kopirati baje ni lepo, ccc.
Drugi razlog, ki zahteva malce bolj radikalen pogled in je tudi kar precej blizu dejanskega stanja, pa je, da so ustvarjalci evrovizijske zmagovalne pesmi naredili domačo nalogo. Naredili so to, kar govorim že ves čas za slovenske izvajalce/ustvarjalce. Zakaj ne naredijo preproste analize pesmi, ki so uspevale do sedaj na izborih in naredijo spodobne pesmi? Namesto tega pošiljamo na izbore napol dodelane zamorjene balade in s tem sabotiramo še tisto pevko, ki ima odličen glas, a ta ne pride do pravega izraza.
Nekdaj romantičen pogled na glasbo je v tem pogledu izgubil svoj čar že zdavnaj. Glasba je postala industrija in tu gre za tekmovanje. Še vedno vidimo veliko ekshibicionistov, ki dajejo tekmovanju cirkuški pridih, a končni zmagovalci imajo ponavadi sestavljen paket performansa in obče všečnosti. Da, res je, da se veliko točk prerazporedi sosedom, a končni zmagovalec mora še vedno prestopiti tudi meja kolegialnega sosedskega podeljevanja točk.
Za trženje in oglaševanje velikokrat slišimo, da je primere dobrih praks dovoljeno krasti. Tu vidimo takih primerov še več. Nenazadnje se recimo spomnimo oglasov za pivo blagovnih znamk Union in Ožujsko izpod kreative hrvaške agencije Bruketa i Žinić. Gospoda Bruketo in Žinića sem imel priložnost povprašati, kako jima je uspelo prodati dvakrat bolj ali manj isto kreativo; odgovor je bil nekaj v stilu, da imajo himne in oglasi za pivo itak isto formo in taka je lahko tudi kreativa. Podobna situacija je bila tudi v primeru foto natečajev Nikona in Reiffeisna.
Kar je iz etično/moralnih načel sporno in pohujšljivo, je iz pragmatičnega vidika povsem OK. Dokler ti trg to dovoli. Fake it till you make it.
Pop industrija
Pred časom sem naletel na zanimiv članek z naslovom Lady Gaga: 10 things we can learn, ki primerja uspeh Lady Gaga z uspehom Appla. Vzporednice so očitne in Lady Gaga skorajda ne moremo več jemati zgolj kot pevko, bolj kot pojočega Steva Jobsa.
Paket Lady Gaga vsebuje vse pod eno streho – pisanje pesmi, koreografija in performance nastopov, oblikovanje lastnih oblačil in distribucija skozi lastno podjetje – produkt po vzoru Appla nadzoruje od začetka do konca. Pesmi so spevna kombinacija (glam) rocka s preprostimi pop melodijami, ki gredo v hitro v uho.
Pop glasba ni več umetnost, je samo bolj ali manj dobro zapakiran produkt in njena produkcija ima ista načela in prijeme, kakor vidimo v vseh drugih panogah.