Skip to content

Si ritoliznik ali imaš hrbtenico?

Vse več sposobnih, talentiranih, hiperproduktivnih ljudi, ki jih poznam, se pritožuje, da jim njihov delodajalec oz. nadrejeni preprosto ne omogoča razviti njihovega potenciala. Na drugi strani gledam, poslušam, kako lenuhi, ritolizniki, oportunisti na meji legalnega in razni slalomisti prosperirajo po hierarhičnih koporativnih lestvicah. V enem trenutku se z mislimi ustaviš in se vprašaš kaj hudiča je tu narobe?

Dejstvo je, da dodane vrednosti v podjetjih ne dela top in middle level management. Oni so tam zato, da koordinirajo, usmerjajo, vodijo tiste, ki so plačani za to, da izvajajo. Zelo preprost koncept, razen da povečini ne deluje. Tu pa tam se v podjetju najde nekdo, ki bi rad naredil nekaj več. Bodisi, ker si želi napredovati, se učiti, bodisi ker si želi, da kdo končno opazi njegovo delo. 

Proaktivnost = nevarnost?

A haklc pri tem je, da to za njegovega nadrejenega pomeni določeno nevarnost. Da ga bo slej ko prej izrinil. Ta nadrejeni nima volje niti želje se učiti, osebnostno napredovati, ker ve, da če se bo dovolj pogostokrat priliznil upravi, bo lahko še dolgo grel svoj stolček. Slej ko prej pride do tega, da podrejeni vedo veliko več kot nadrejeni, ker se trudijo in učijo. Tako lahko na drugi strani izvedene ideje pomenijo, da se premešajo pozicije in stolčki, da ni več cone udobja za nadrejene. Takrat se začne cockblockanje. Dogaja se tudi, da nadrejeni nima absolutno nobenega pojma, kaj dela njegov podrejeni. Takrat mu je malo nerodno in a priori zavrne vse po spisku.

Imel sem eno kratko epizodo dela v korpo svetu. Ha, nikoli več. Plačan za to, da razmišljam; no, stvari, ki sem jih naumil, so romale v obskurne mape na računalnikih nadrejenih. Projekti, ki sem jih hotel izvesti za mizerne budgete v primerjavi z obilnimi oglaševalskimi kampanjami, so bili zavrnjeni. Dali so mi računalnik, ki sem ga moral resetirati vsaj trikrat na uro, moja produktivnost je bila zaradi tega na nuli. Svojega nisem smel prinesti zaradi varnosti. Ko sem v nekem trenutku znorel, da to ni več normalno, mi reče sodelavec, da kaj se pritožujem, da on je bil brez računalnika prva dva tedna, ko je začel delati. Ob delu, ki temelji izključno na uporabi računalnika, se vprašaš – “kaj si pa delal dva tedna?”

“Daj, najdi si sponzorja!”

Ko sem postajal že po parih mesecih dela kar nesrečen, mi reče prijatelj, ki je delal podobne stvari v sorodnem podjetju: “Daj, najdi si sponzorja!” Ga gledam debelo: “Kakšnega sponzorja?” “Ja, nekoga v podjetju, ki je na položaju in si mu všeč. Ta te bo spravil naprej. Ni važno, kaj predstaviš, ampak komu.”

V praksi pomeni najti si sponzorja pojesti veliko dreka. Izgubiti svoj profesionalni ponos. To, da te nekdo tako ali drugače spravi naprej, ni nikoli zastonj. Če si ženska, moraš tipično s kom spati, če si moški to pomeni predvsem veliko prilizovanja, ustrežljivost, odsotnost hrbtenice in biti živi ščit za vse sranje, ki ga naredijo nadrejeni. Težava pri tej strategiji napredovanja je, da je na dolgi rok večinoma neuspešna. Taki ljudje ne dobijo nikakršnega spoštovanja v kolektivu in ko jih sponzorji enkrat ne potrebujejo več, jih prežvečijo in izpljunejo v trenutku v hierarhično bedo, iz katere so prišli.

No, sam sem kljub dobrohotnemu nasvetu delal stvari po svoje, hotel iti parkrat z glavo skozi zid in jih dobil po glavi, ko me je nadrejeni poklical na 1-1 sestanek in me okrcal, da se nekako ne vklapljam v team. Sherlock. Milostno mi je dal popravni izpit. Hvala lepa. Je pa to bilo vsaj pol leta dragocenih izkušenj.

Disclaimer: včasih res ni potrebno najti sponzorja, ampak biti samo dovolj diplomatski in spretno krmariti med ovirami, spreti med sabo pravilne ljudi in združiti spet druge. Life always makes more sense in the retrospect than in the windshield.  In ne glede na vse še vedno mislim, da zdrava kmečka pamet veleva, da je dobre ideje potrebno podpreti in jih izkoristiti do maksimuma.

Dajte proste roke ali pa bodo dvignili roke

Zabavno dejstvo je, da je kakšno leto za mano odšel iz podjetja tudi ta prijatelj, ki mi je dal tisti nasvet prej. Tisto, kar je delal, je bilo fantastično, a v nekem trenutku je imel dovolj bojev za vsak cent in podpis, da je lahko karkoli naredil ali premaknil. Vse, kar bi morali narediti, je da bi mu dali proste roke. S predhodnim delom je že dokazal, da ve, kaj dela. Tisti trenutek, ko je management nepotreben, ko je bolje, da ne dela nič, razen kima.

Če pustimo ob strani makroekonomske težave, ki jih imamo, je zgoraj opisana težava ena večjih mikroekonomskih v slovenskem gospodarstvu. Tolerira se povprečje, zavira se proaktivnost. V najslabšem primeru proaktivni postanejo povprečni, resignirani. Delajo za plačo, za minimum, kar se pričakuje od njih, ne za nekaj več. V najboljšem pošljejo vse skupaj k vragu in grejo h konkurenci, v tujino ali na svoje, kjer so svobodni in lahko izkoristijo svoj potencial. A se ti managerski dripci sploh zavedajo, kaj vse lahko dosežejo motivirani zaposleni? Emm, ne, ker so preveč zaposleni z razmišljanjem, kako k sebi spraviti denar iz podjetja, ne da bi kdo kaj ugotovil ali posumil.

Spet drug ekstrem so delodajalci, ki hočejo iz zaposlenih potegniti vsako zadnjo kapljico znoja. Mizerna plača, 12 in več ur dela na dan in za vikende je stvar, ki slej ko prej zlomi človeka. Videl sem jih že toliko, da lahko po 5 minutah pogovora ocenim, koliko časa bo še lahko nekdo zdržal v takem tempu. Odnosi so v takem okolju na psu oz. vse skupaj je eno samo veliko podjebavanje.

Slovensko gospodarstvo ni v krizi, ker bi imelo premalo znanja.  V krizi je, ker je slabo upravljano. Rešitev? Če se najdeš v kateri koli točki tega besedila, v ponedeljek daj odpoved v svoji jebeni službi. Ne skrbi, za dobre se vedno najde delo.

DOBER ZAPIS? NE ZAMUDI NASLEDNJEGA.
Pridruži se naročnikom, ki vsako sredo prejemajo zadnje objave z bloga in vsebine na temo grajenja posla na internetu in uporabniške izkušnje.
Tvoj e-mail naslov seveda ostane samo pri meni.
  • Nekoliko ironično: pišeš o hrbtenici, podjetja pa ne imenuješ.

  • Ni potrebno. Pomemben je zgled in tisti, ki so omenjeni, se bodo že sami našli noter. Če pa že, pa lahko pogledaš, kje vse sem delal in sklepaš ;)

  • gregc

    Čuj, a sva midva bila sodelavca? :/
    Pri nam je podobna situacija. Stagniraš toliko časa, dokler ne daš odpovedi. Enkrat se mi je to že zgodilo. Očitno bom ponovil to dejanje.

  • Dobro si tole spisal. Žal je tako, da se v večjih podjetjih vse prepočasi odvija. Malo podjetje, ki ceno kreativnosti in dovoli svobodo odločanja, je sposobno zelo hitro izpeljati določen projekt. V velikem podjetju pa že samo za odobritev npr. budgeta traja in traja.. Takšne so moje izkušnje.

  • DjJuvan

    Zelo lepo napisano in čisto resnično. Vem za več podjetij (ki čudežno še obstajajo…. dokler jim bo ta princip deloval), ki po točno istem kopitu cockblockajo, nekje drugje pa sem celo na lastni koži občutu (čeprav le kot študent).

    LP

  • NenadSenic

    Kot primer proti koncu zapisa, sem potem pred letom dni naredil točno to, kar si svetoval. Žal ni šlo drugače.

  • In ti je kaj hudega danes? Najbrz ne =]

  • NenadSenic

    Ne več. Začetki na svojem so, a se je splačalo. :)

  • Lev

    Anej, hirarija in kreativnost (ustvarjanje dodane vrednosti) naceloma nikoli nista komparibilna. Ali imas provo ali drugo..

    Prelaganje odgovornosti na “firmo”/sefa je enostavno, vendar je tudi to dejanje brez “hrbtenice”.

    Men se zdi pomebno da ze pred sprejetjem dela omenim kaksen so moje vrednote in zelje, ne pa da zasedem mesto v hirarhiji in potem pricakujem da se bo okolje prilagodilo meni.

    odgovornost lezi pri obeh udelezenih straneh.

  • cudovita objava.. prebrala na dusek!! se zabavni utrniki… super!! Se tako veleumno naprej :)

  • Zadeva se začne že v šoli, a ne ;)

  • Sure. Naj mali mulci delajo še kaj bolj koristnega kot da sam igrajo igrce =)

  • Winnetou Apache

    Kot bi opisal moj primer. In največkrat ti ljudje še uživajo v tem, da
    zajebavajo druge. In ko iščeš službo in poveš kaj znaš in zmoreš, jo ne
    dobiš, ker se userjejo. Enkrat sem šel na eno zelo veliko
    in znano firmo, direktno k direktorju, ki ga poznam. Razpisano delovno
    mesto mi je bilo pisano na kožo. Pa mi je rekel direktor direktno v
    obraz: ” Veš mi nočemo takšnih kot si ti. Mi hočemo mlade, ki nimajo
    pojma in delajo za nizko plačo. Priklenemo jih na firmo, da životarijo
    celo življenje pri nas. Takšni uspešneži kot si ti, samo znorijo upravo in delničarje, da od nas zahtevajo še več.”

  • Žalostno, ampak v bistvu ti je naredil uslugo. ;)

  • Peter Leskovar

    Ampak tu se jamra samo o meneđerskih dripcih. Kaj pa slovenčki, če hočeš tepke, ki gredo resno delat za 3 evre na uro za 12 ur? A to so pa heroji? Pa v tem blogu se vse prevečkrat vrine ali pa nehote vsili besedna zveza “pa pustimo vstran” to ali ono. Vse kar pustiš v stran je delček mozaika, katerega za racinalno razlago pač ne moreš pustiti vstran, kot je recimo, ko sem na tedniku gledal uboge reveže delavce iuv, ko so to jebeno tovarno zapirali, in je novinarka tam eno dokaj lado kuro vprašala, le bi šla recimo delat v ljubljano, je ta kura odgovorila, da pa ji je ljubljana pač predaleč. Dobil sem centimeter debele vratne žile na vratu in posredi čela. A reeeeees, a Vrhenka je predeleč od lublane pa se ne boš ke na šiht vozila prekleta prasica, boš raj gledala kako ti jaz, oče treh otrok in brezposelno ženo plačujem socialno. No dokler se v plebsu tovrstno mnenje ne bo kaj kmalu zamenjalo, do takrat bo tako kot je. Ampak slovenceljnu kaj dopovedat…..no to je druga zgodba. Jebeni meneđerski dripci niso sami prišli na svet. Take dripce je izoblikoval delavski narod oz. plebs. To vsi vemo, pa če nam je to všeč ali pa ne, pa morda mora nekso to “resnico” še bolj na glas povedati. Delavci v sloveniji niso vredni le 3-5 evrov na uro, vendar pa morajo to sami spoznati in nihče drug namesto njih. Lp Peter

  • To, kar opisuješ je spet drug problem. Eno je, da se Slovenci v povprečju res niso pripravljeni ravno daleč voziti na delo; vse mora biti blizu in čimbolj komot.

    Drugo pa je, da obstaja precej veliko število ljudi, ki niso pripravljeni delati za manj kot [vstavi poljubno število] €, ampak raje živijo od socialne podpre, ki je velikokrat višja od minimalca, ki ga dobivajo. Zdi se kot da je vrednota živeti od socialne, ker si nategnil državo, a hkrati se večina seveda ne zavedajo, da bodo njihovi dediči (otroci) ta denar morali enkrat vrniti.

    Mislim, da nobeno delo ni sramotno, tudi če je za 3 € na uro in si smetar ali čistilka. Prav tako se upam trditi, da se za vsakega najde delo, če je zdrav in pripravljen (res) delati.

    Ne bi se čisto strinjal s pavšalno trditvijo, da delavci v Sloveniji niso vredni le 3-5 €. Odvisno, kaj delajo in kakšen standard je v državi. Slovenska delovna sila je za delodajalce med draga predvsem zaradi obdavčenosti. Na drugi strani en kitajski delavec dela za še manj kot slovenski, a bi lahko z istim denarjem bolje živel kot slovenski.

    Naloga države in teh managerskih dripcev je, da ustvarijo pogoje, v katerih bodo lahko delavci dosegali višjo dodano vrednost kot npr. kitajski, kar pomeni, da morajo biti proizvodi bolj kvalitetni / tehnološko dovršeni. Naloga delavcev (in zaposlenih nasploh) pa je, da se temu primerno izobrazijo, da so sposobni dosegati višjo dodano vrednost pri svojem delu. Šele takrat se lahko pogovarjamo o višjih mezdah.

  • makva

    Oh ja, teh zgodb je na tone, mogoce jih je v Si in podobnih provincah se vec. Imam podobne izkusnje iz t.i. “korpo sveta”, vedno so prosperirali ti ritolizniki oz diplomati lepse receno. Bruhanica. In ko je na vrsti t.i. optimizacija dela in poslovanja, se seveda prvo znebijo motecih faktorjev. In karavana gre dalje, ovce in ritolizniki pa se naprej lizejjo in kimajo z glavo. Imam dolgo del.dobo in zamenjal sem kar nekaj podjetij in imam enako slabo mnenje za vsa podjetja. Navecji voluharji so kot pravis ravno middle mngmt ali pa ti supervisorji (super dupeti), saj ti skrbijo, da ovce kimajo, motece faktorje onemogocajo in se prilizujejo in dajejeo bolne ideje sefom in direktorjem, da so lahko se bolj bolni